Mi smo mali strahci, Bavke iz kleti.
Iščemo otroka, ki se nas ne boji!
Tukaj je obljuba, zdajle vam jo damo,
če tak junak obstaja, takoj se vsi predamo.
Pospravimo navlako, ki vas vse straši
in pozabljene ostanke pomečemo v smeti.
Saj biti tukaj v kleti že dogčas se nam zdi;
otroci, veste, radi bi stran od vas odšli.

Nebo
ptice letijo
ptice lebdijo
med oblaki luknja
dve
tišina
modrina
modrina morja
modrina neba
zelena narava in žvrgolenje ptic.

Oblak ptič,
nepremičen stoji,
čaka na veter,
da poleti.

Neopazno
ptič se premika,
ne leti,
se kar razkadi.

Odprto nebo,
žareče nebo,
hoteče nebo,
kliče,
kliče,da ga ujamem
da mu izkažem spoštovanje,
da mi prinese veselje,
ko se spremenilo bo,
ko tako več ne bo.

Uklanjajo se debla vitka vetru,
šumi hladna pesem skozi zrak,
kos na veji postane, poje svojo pesem etru
dež je začel rositi,
drobne listke je vlažiti,
visoka krošnja v pišu se
življenju vdaja,
zgoraj na nebu, sivina je in mrak.

sam sem,
ni vredno,
da pisal bi
kar z začetnico veliko.
 
Iščem,
odmev je vedno,
pozdrave pišem sebi,
nikogar, da ustavil bi roko.

Se misel kdaj prevalovi v suhi prah,
se vsi pogledi ostri v nič zastrejo?
Se nežni klici stišajo, zamrejo,
in ti ostane le pomrznjen strah?

Se spomniš, v sebi čutil si otroka
in so oči prepletale vse niti,
ki tvorijo celoto s koščki biti?
Zdaj tipaš dvom preteč na meji joka.

Če se zdi,
da ne gredo nikamor
moje poti,
lahko na mestu gledam,
se čudim,
strmim;
imam ji, imam -
Oblake.

S čim je napolnjena
tišina,
ki visi med nama?

Morda je najin molk
samo balon.
Opna iz zakrknjenega vdiha.
Poln zraka, niča,
vsega povedanega.
In zamolčanega.
Medičine in strupa.
Tihote in hrupa.
Vzhičenosti, obupa.

Rada bi, da sem z
Julijo Luno.

Julija Luna -
je toplina, ki je
nimaš.

Toplina,
ki bi jo rada dala.