Nisem plesalka,
pa plešem.
Nisem vseznalka,
a vem.
Potrlo me je,
pa ne jočem;
rada bi že,
pa ne smem.

Ne, smešno ni,
pa se smejem.
Gledala bi,
a mižim.
Ušesa mašim,
vendar slišim.
Utrujena sem,
pa ne spim.

Veter veje,
drevesa mu sledijo
ubogljivo,
rešujejo življenja
svojim hčeram vejam.

Opazujem vetrovo
igro nagajivo
prek dreves,
ki trpijo,
ki se za svoje
hčere bojijo. 

Zvezde so vesele,
na nebu zažarele,
noč temna postala
je vesela,
iz mene žalost je vzela,
zdaj se veselim
žalost je spomin.

Na žici ptička,
na sredi svetlo
listnato drevo,
desno temna cipresa,
za cipreso hiška.

Harmonija barv in
ambienta,
v mojih mislih -
za to poskrbiš ti.

Zanimiva
sončkova
zapeljiva
obline prave
zahteve znane
radovedna
topla
žametne oči
tebuh slok
napeta koža
zlati laski

Rdeči grm
beli cvet
pravljični gozd
tiho nebo
tebe nikjer
ne duha
ne sluha
samota
strah
hudičev glas.

Raskavo deblo,
izstopim ven na sonce,
suhi zrak diši.

Mrak  že lega na oči,
vse že tiho tukaj spi...
Sam pa mislim
in se trudim,
da pomislim kaj ponudim,
sebi si v dar za to,
da mene več mar ne bo

Ko vprašal bi Helena,
mar ti sreča je zdaj dena,
pravil bi ti da nikoli,
polni boli njegovi bli so dnovi

Kaj ti je človek, sreče iskati,
kaj veselil bi se,
od misli odselil se,
kaj se ti je za veseljem harati.

So tmote tmurne težki časi,
jih bridko je stavljati v strune.

Al vem da v temi časi
ni druge mi pomoči storne,
kot podati se skoz in skoz,
ter izpiti granko kapljo v čaši.