Utopija so nebesa
niti raja ni nikjer
za lene lažni sta besedi
izmislil ju za nas je kler.

In če v sveti tej besedi
spoznaš resnico od Boga
pride k tebi po ljubezni
raj nebeški iz srca.

Ne da se mi biti uspešen,
niti neuspešen,
ne da se mi sploh biti.

Žal mi je izgubljene mladosti,
izgubljenih zaljubljenih norosti,
žal mi je tebe, ki te ni,
ki sploh ne vem kdo si.

V zavetju tišine se odpiral je Cvet,
sončni žarki so stopali dol kot otroci.
Vsak je prinesel košek dobrot
in smehljaj je priplaval v vonju odet.

Cvetov venec zunanji je Znanje v fizičnem svetu:
Caliope je list Znanja,
Terpsichore list je Ljubezni,
Clio je list Žrtvovanja.

Točno tu sem sedela. Objokana.
Ti si plezal po skalah in jih krušil.
Kose in koščke trdnih, ostrih skal.
Stojim tu pred tabo,
gola pred tvojimi pogledi.
Z razgaljeno dušo.
Tvoje oči lakomno požirajo lupino
gole morske deklice.
Longplay plošča se je vrtela in vrtela ...
 

Nad me se je ujela žalost
v zbegani samoti,
ko hodil sem kot morje ravni
neutrjeni nevidni poti.

Takšen sen me je obsedal
nekaj dolgih mračnih dni
kaj le hoče mi s tem reči
si nisem znal razjasniti.

Morje.
Na obzorju hribi.
Plaža se polni.
Stari možje modrujejo.
Življenje je življenje.
Galebi enkrat daleč
enkrat blizu.
Enkrat krožijo
enkrat letijo.
Podrla se je marela.

Posušena češnja
prej cvetoča,
prej rdeča,
zdaj rjava,
še zmeraj češnja.

Školjka je zaprta,
v njej veliko
namišljenega dreka.
Zaprta je, da le ta
ne ušel bi ven.

Smrdi kot pravi,
zadane kot pravi,
domišljija in realnost sta zabrisani.
Če verjameš v drek,
drek iz rožice zraste,
namesto, da dišala bi smrdi.

Ustvarjati po ritmu
to me veseli,
to mene gor drži.
Kaj bi jaz brez vas
toni in udarci,
odplaval bi neznano kam
v vesolje ali pa še dalj.
Vi res ste dobra stvar,
melodije in ritmi
vi ste očetov dar.

Zakaj mi nekaj pomeni beseda
in njen zven,
zakaj njena lepota na sveti,
ah pesem v plašč me topli oden!

Prezebel na mrazu stojim,
kost si vidim ob kosti,
ko metež napeto mi kožo stroji,