Opaja jo ritem strasti
v vročici poletne noči,
strast ji jemlje oblast.

Napeta telesa, čvrste obline,
jamice, hribčki in doline,
vse bolj otredele pritikline.

Sprehod jezika po njeni koži,
ples prstov in govorica telesa,
naj bom samo tvoja metresa.

(škripanje vrat pri odpiranju in podrsavanje ob hoji)
Medi Bru : Dob'r dan, malo medu prosim.
Točaj : Med, kakšen med? Medu ne poznamo, tukaj točimo samo Nektar.
Medi Bru : Nektar? Kakšen pa je ? Ali je boljši od medu?
Točaj : Ha-ha, boljši, boljši! Kar poskusi ga.
Medi Bru : Koliko pa stane? Samo, da ne bo več kot koš medenih hrušk.
Točaj : Ja-ja, ne moreš kupiti ga! Ne z denarjem, ne s hruškami. Ljubezen potrebuješ.
Medi Bru : Ljubezen? Kaj pa je to? In kje jo najdem?
Točaj : Ljubezen? Hja, poslušaj to pesem in se ti bo morda kaj posvetilo:

Zdaj zopet začenjam živeti, Ker vem – morala sem te preboleti. Bilo je leto polno prevar, igranja in laži, Pa vendar moje srce tega slutilo ni. Verjela sem ti slepo iz dneva v dan , mislila , da živim življenje iz sanj, spoznala sem pa, da bilo je zaman.

Voda teče prek gora,
izvira iz tvojega srca.
Dolgo in dolgo potuje,
vse ovire premaguje.

A vse se enkrat konča.
Tam na koncu sveta,
visoko z neba,
padajo kaplje dežja.
Na moja ramena
nalagam si težka bremena.

Preko planin, naravnih meja
me je ponesla želja,
da videl bi svet
še neznanih polja,
ki so še last same sebe.
Sem povsod srečeval
življenjsko radost
široko brezkrajno slavo
v tišino ujet
ta sklad večnih let
sprejel me je v povezavo.

Jemljem se kot
Ponaredek
Ampak ker dvomim
V pristnost
Vsega sveta
To še ni najhuje

Rad bi jokal, pa ne morem,
Da mi dušo izperejo solze,
Solze bele biserne,
V meni vedno huje je. 

Strah v meni je prisoten,
Se prihodnosti bojim,
Pazim da ne izgubim,
Tistega kar močno si želim.

Dež lije,
prav po tiho kap škrblja,
od sivega neba.
Mila pesmica
razliva se po sobi,
otožni klavir igra,
udarja po sivih tonih
ubeglega duha.

Namočena siva jesen,
tožeč je moj zven
in se gubi v poljubu jutru
in se dobi v kljubu vetru
namočena siva jesen.

V meglicah barja,
mirno v čolnu se prevažam
preko jesenskega jezera.

A čolnič potone,
ko se mu kamenja naloži,
v vodi le sled, razširajoči odmev
za sabo pusti