Topline ni in je ne bo.
Poišči jo drugje.
Ta odnos boli.
Niti ne navdihuje.
Zastira, ovira.
Zdi se kot da konec je sveta.
Življenje pa se je ravno začelo.

Berlin
Paris
Peking

Sladke odbite ideje
rastejo
v velemestih moje domišljije.

Tvoja koža je tako dišeča,
kot je najbolj umazana rit smrdeča.

Poglej me: človeka
hodim po prahu
hodim sam po prahu
ki ostane od ostankov
totalno sem že skurjen
vsi ostali so čist isti
konstrukt pošasti so in olja
čista vest umazanija
potovanje v neskončnost
gremo nazaj v prihodnost

zapletaš se
v migetanje vozlov
stkanih v ranljivosti
ponujene dlani
vtkeš
v zasejan nemir
nitkasto zlepiš
v posajeno realnost

Počasi se plazijo_
na vse strani, a še vedno se
vračajo na Mrhovišče: ker
Misel ˝pogine˝, ko se izgovori,
a pieteta ostane (-za
lačne ˝zveri˝).

I.

mračni gozdovi se zgrinjajo nad
odtise pozabljenega trpljenja _
trgovci radi poslušajo šumenje
krošenj ki se ovija okoli njihovih
vratov da jih iztisne v pozabo _ in
mrki otroci stopajo po poti večnega
zavračanja _ njihovi gibi se lepijo
na osivelo mreno ki se trdno
oklepa našega življenja _ ganjeni

Točaj : No, ali ti je kaj bolj jasno zdaj?

Medi Bru : N'č, še kar oblačno je. Veš, doma sem iz bukove hoste, pa sem zato malo trše sorte.

Točaj : Ja, ja, ja. Dolga, dolga pot te še čaka. Za gorami, v mestu Ljubljani, odgovor te čaka kot na dlani. Ko prispeš, pa pojdi k mami Ani, za odgovor milo jo poprosi. Da težave lažje boš prebil, za popotnico to pesem boš dobil:

Ljudje v krogu se igrajo
spijo vse oblačne glave
si žoge v glave mečejo
da zapičli bi zastave

meglene steze delajo
levo, desno,
sem in tja
se vlečejo in vlečejo
levo, desno
sem in tja

V petek sem spal z neznanko
srečala sva se nekje med
Šuštarskim mostom in magistratom

Ko se je zjutraj oblačila
me je vprašala, zakaj sem vegetarijanec

Nisem ji odgovoril
nato pa sem dolgo gledal za njo -
oblačno jutro jo je pogoltnilo z rahlo sklonjeno glavo