Ko sonce skozi reže
v sobo vdre rdeče
in v zibelko zareže
se ostro in boleče,

zapoj, o, Vesna mila,
nam blago jutranjico
in z njo nam, nežno, vila
odstri bledico z lica.

Poj o dobroti sonca,
ki se daje za vse nas,
o ljubezni brez konca,
naj poje tvoj beli glas.

Predirljiv zvok tovarniške sirene:
pavza; vsi stroji potihnejo na mah...
Tako en dan resnično onemeli
so nenadoma za »nedoločen čas«.

Iz te livarne, mrke in meglene,
so zdaj nekoč šli vsi na čik, veseli,
ker bodo duše, prašne in ognjene,
si spet vse z nikotinom odrešili.

A zdaj, skoz mrak, med škripci in dvigali,
tu en samcat žarek tli, mrliško bled,
kot duh vseh, ki so odšli. Tam lazi
miš. Tam prah se dviga s tal in briše sled

Sam samoten gre čez polje;
v srcu žalost in bridkost!
"Pa zakaj tak slabe volje
gre po polju skoz in skoz?"

Eh, zato, ker nima ženke,
to mu jemlje vso radost;
žanje le preslice grenke,
težka, bogme, bo starost!

Moje solze so postale moj kruh.
Dan in noč ga uživam jokajoč.
Počasi tonem v strašen brezup,
iz brezna te kličem: kje si, Gospod?

Moj obraz je potemnel od jeze,
moj glas je ohripel, moj pogled je strog,
vse globje se v lasten srd pogrezam,
iz brezna te kličem: kje si, Gospod?

Moje oči živijo v temi,
kot slepec se vlačim, spotikam povsod,
rad bi spet našel pot nazaj k tebi,
iz brezna te kličem: kje si, Gospod?

Zakaj, zmeraj kadar jo srečam
pozabim vse človeške jezike
in postanem nem?
In ona nikoli ne izve,
kar hočem, da ji povem.
Morda pa moje srce govori le jezik gluhih
in ona, neuslišana, to ljubezen sluti?
Ah, ne to moje ubogo srce
samo od strahu onemelo je;
kadar sva sama se spet opogumi
in mi šepeta, da jo ljubi!

Iz gozda se iztrga ranjen glas
in v vetru mrtvo obvisi,
kakor list nemočno zadrhti
in pade spet nazaj v nemi čas.

Vse pade v to gozdno tišino,
vse, a globoko v gozdu se zdi,
da, kar se iz nje oglasi,
le še poveča njeno grozljivost.

Množica valovi, cesta se giblje,
ulice preplavlja plima ljudi,
naval korakov na pločnik zaide,
pa spet izgine med betonske čeri.

Val za valovom, spet in spet nov val
korakov, ki isti, kot prejšnji se zdi,
vse mesto valuje, kot mu denar
ukazuje in kot ga zlato v brezno drvi.

Morje obrazov, steklena obzorja,
kvadratni otoki vseh barv in velikosti,
hrup, ki se dviga vse do vesolja
in, ki te prižene do roba norosti.

Spomladi zelena poveča
nevidno ljubezen, kot leča,
ki nam približa neznatne stvari,
in vse, kar je majhno, zgubljeno, se sreča
v njenem gorišču, kjer sreča
svoje mavrične žarke zbira in jih prši.

Obraz, ki ga poljub pogubi,
ki ne dovoli dotika,
se v tolmunu z vodo ljubi,
dokler veter ne zapiha,
o začarana slika!

Pod prosojno se gladino
tam nekje iz dna svetlika
bistvo, ki se je utopilo
in se zdaj očem izmika,
o uhajajoča slika!

Če se veter zasmeji,
oba v strahu zadrhtita,
voda v hipu se skali,
ljubimca se še poslovita,
o umirajoča slika!

V mojem vrtu rase bolna roža.
Odkar je dala cvet samo veni,
čeprav jo vsakdan zlato sonce boža
in blagi dež poljublja vse noči.

Nad njo se v skrbeh pogosto sklanjam
in v tem strahu zanjo nehote
ji z lastno senco dnevno luč zaslanjam,
da vene od ljubezni nevede...