Vse gre preprosteje, kot pa izgleda,
če malo pokukaš v sosledje stvari.
Nič ne izgine, čeprav čas razjeda
in svet gre naprej. Pa kaj, če boli.

Nič ni tako, kot si je želela,
hotela je, da bi se v redu izšlo.
Potem pa jo skrita je sila zaklela -
kar je izgubjeno, ne bo najdeno.

otrok se je odločil
priti na svet
ne
vanj je bil vržen

zajoka
to je odločenost: tu sem
ali strah: kam sem prišel

Ko zemlja jemlje,
se trenutki nežnosti razletijo.
Dolgi pogledi se vase zameglijo.

Pod rogovjem življenja
občutek vseprisotnosti temne roke.
Korenine spominov kapljajo, globoke.

Izbrisani spomini ostajajo
v kapljah noči odprtih zenic.
Tekoči biseri razdalje podajajo.

Zasul vas bom z lepoto,
vi, ki cenite grdoto.

Napisal bom tisoč lepih pesmi,
da temne misli odletijo,
tja, kjer nazaj jim ni poti.

Zasul vas bom z ljubeznijo,
ki jo moje besede sevajo.

Ti.
Razlog, da zjutraj odprem oči.
Strah ostaja...
Strah, da se bo vse spremenilo.
Kot vedno...
Vse prelomilo.

To je nekaj novega zame.
Čutim te tako v jetrih kot v pljučih.
Vsepovsod.
Pogrešam te.
Že minuto po tvojem odhodu.

;)

Tvoj bled obraz,
kot heroin v žilo.
Pusti to.
Saj bo minilo.

Radovednost ali privlačnost?
Zakaj?
Mogoče drugačnost?
Hiter začetek in hiter konec.
Še dočakaš maj?

Pravimo, da živimo v svobodnih časih,
zakaj torej, pazimo na besede?
Ne, to ni olika, ampak naših
želja in dejanj prepovedane vede.

Govori le, kar je po godu veličin,
teh samooklicanih velikanov,
katerih bistvo je last materialnih dobrin,
bitja kot trume črnih orkanov.

Nerazumevanje starih vrednot,
to je prihodnost človeštva?
Izmišljanje lastnih življenjskih togot,
nov prihod prekletstva.

Ne vidim, ne vem sprememb,
množično uničenje sla.
Ti ljudje, nevredni omemb,
brez volje in želja.

Šum...ta zamolkel, a bučeč šum!
Toliko nizkotnosti, toliko bede.
V izolaciji lahko gledam, kako gnije um
-nekdaj veličastni-povod za izgrede.