Odpadlo listje, gole krošnje so dreves,
kot da pred spanjem, počitkom je ta svet,
bo sneg prekril naravo, sever bo zavel,
ogenj v kaminih v pečeh nas bo le ogrel...

Hladen dan bo, bo zemlja mirovala,
da spet topleje bo, na daljši dan čakala,
hlad ledenih sveč bo sončen dan pregnal,
ko iz pod snega bo prvi zvonček vstal .

Prisluhni nočni pesmi, nikoli ne pozabi,
skrivnostno teče, v pesmi k sebi vabi,
ko žubori, deroča, Mura spet sanjava,
vabljiva, očarljiva, z odsevom zvezd,
ko gostje, jo spremljajo na pot v noč v svet.

Se lesketajo zvezde, ko z luno obsijana,
poslušam jo, je spet živahna, razigrana,
neskončno pesem nosi skozi čas, ravnico,
panonsko, si utira pot med jelšami, topoli,
vrbami, zazdi se da z njimi poje, govori...

Ne kralj, ne cesar želel bi kdaj biti,
ko vse se klanja ti, tesnobo skriva,
skrbi žal narejen nasmeh prikriva,
proč od resničnosti prerad odriva.

Saj krona že so mi cvetlice iz gora,
okras cvetočih jas najlepši, jih ima
ko pa ozrem se iz gora na morje,
v soncu objema obsijano me obzorje.

Taka žalostna muzika
In lep dan
Vse se zdi spokojno
Še časi se
Ustavijo

Takrat zapreš oči
In pomisliš na modro nebo
In ptice

Čisto nič ni takrat narobe

Nikomur nisem podložen
mislim, kar dan zapove
moj čas se v srcu odvija
želim, da se vsak to zave.

Ne vtikam se kjer mi ni treba
opazujem ljudi s strani
prenašam nepravdo z mirom.
čeravno me to žalosti.

Lasje svileni se bleščijo v soju sveč,
Jasne kot sinje nebo so te oči ljubeče.

Uho si prislonila na moja prsa,
Bitju divjemu mojega srca si prisluhnila.

Iščem v temi tvoje golo telo,
Mokro je od vročine in strasti.

Dobrota - sirota,
ti si največji lisjak,
premagaš zlo.

Majhen strahec me cuka za rokav in hoče, da ga peljem domov. To je hčerka sreče. In ko sem vprašal optimizem, ki je zadnje čase nekako srečen, če sem lahko vodič in učitelj njegovi hčerki, me je ostro zavrnil, češ, da se bo vedno dvignil tako visoko, da bo videla luči tudi tam, kjer sploh ne obstajajo. Mislim da prešuštvuje z upanjem..  Toda ali se ljubita?

(predloga poante)

Predloga poante površne podobe preganja.
Preveč pesmi pušča potoke ponikle.
Prisebni poet piše puste popevke.

Prezebli popotnik pobira postružke.
Povej pamet, pekel prenese poanto?
Premraženi pojmi, pretreseni, prazni,
prevračajo pozne premike pomenov ...

Brezkončnost bodočih brezbarvnih besed
brezglavo bojuje bitko baročno.
Boleče bojazni brezupno brzé,
bráne besede besnijo brezkončno.

Boš bujne brezsmisle božal bahávo,
barvastim besom brezglavo bežál?
Bisvo brezkončno bedasto blátil,
breztežno bit barval? Bruhal boš, bravo!