na ostro čer je padlo,
skalnato srce.
ljudje pridejo in grejo.
ljudje grejo.
nekateri ostajajo,
nekateri ostanejo,
dokler se ne zruši vase,
zlomljeno srce.

Nismo zato tukaj,
da bi se v nič izgubljali.
Niti zato,
da bi se v povprečju topili.
Predragocen je čas,
ki nam teče.
Ključ je tisti,
ki odpira vsa vrata.
Ne razumeš,
ampak čutiš.
Jaz čutim,
a vsega ne razumem.

Pettisočkrat sva se skoraj
Ozavestila v dvoje
Pettisočkrat nič
Je nič

ugašaš luči:
nadeneš jih ujete,
kristale si v oči.

Obožujem tiste
trenutke tišine,
ko spravim hijene k meditaciji.

Le smejala se je.
Tudi, ko ji je rekel naj se zresni,
postalo mu je kar nelagodno.
Ljudje v lokalu so ju opazovali.
Povabilo na kavo je postala mora.
Na videz urejena, pa tako neotesana,
šale, ki jih je tako glasno komentirala,
Ljudje so se spogledovali, ji prisluhnili.
Ko je bilo slišati le še njo, se je zresnila.
Ej ti tam, ne napenjaj ušes, je zakričala....
Natakar je pristopil, ter jo začel miriti.

Ti veš
ko se kdo
rodi
ti veš
kadar
polje spi
spomini
pridejo
in so

Gredo
gredo
gredo
po mene
da me
odnesejo
tja
od koder
ni vrnitve
gredo
gredo

Zaznal sem svetlobo
v otroških risbah
vso v barvah mavrice
zaznal temačnost
angleških pokopališč
tam nekje na deželi
v prostoru
brez časa
in pot
ki vodi skozi
in ki odpira vrata

Svetle zvezde, bleda luna,
na stotero vas žari,
z vami bi po nebu plaval,
to srce si mi želi.

Rodni kraj bi rad spet videl,
rojstno hišo matere,
pšenična polja in gozdove,
štorklje, in lepote vse.