Je že čas za novo vojno
višek ljudi nikamor da ubeži
premalo premalo je za vse ljudi

Ekonomistu nova vojna je potrebna
da ljudi počisti se kot smeti
premalo premalo je za vse ljudi

Slovenec dragi se še zmanjšuje
in vedno bolj obupuje
Ironija?

Slišim jo
kako
hodi
z mano
z roko v roki
z domišljijo
ki jo
nosim
pod srcem
kot misel
ujeta

Ljubezen me je vodila
v globine njenega srca
iskal v njej sem svoj odmev
a čul sem sina božjega.

Borit bi moral se za njo
prevladat moč njenih meja,
ji dati piti iz srca
medico njenega Boga.

Ostal je le še vonj noči,
penina zvezd, ki se preliva,
prek roba jutra, da se zdi,
da svet je mavrica iskriva.

Prebuja jutra se dotik,
kot žamet prvi žarek boža.
Na platno lega tvojih slik,
srce na sliki, v srcu roža.

 sekund nazaj

Rad bi napisal pesem všečno,
ki bi ostala vsem v lep spomin, 
da bi igraje jo napisal v verzih,
če znal bi, sestavil jo za večno...

A to težko bo, čas se spreminja,
kot za toplim soncem pride zima,
ko v hladu si oblečemo iz volne,
kot zidanice, kašče spet so polne.

Zgodnje jutro.
Razmetana, hladna soba
in tvoja slika, ki si mi jo
podarila
(od tega je že več kot leto)

mirne ravne ustnice, dremave oči
in pegi nad levim licem

Cel dan bluzim že
kaj je to da poberem se ne
zanemarjena zgornja glava je
nič ne de da očisti se

Kdaj smisel doživel boš
ko toča pred zvonom, bo udarilo!
takrat klopca bo postelja
in streha bo smrekica ki dž
bo prepuščala

Potegnil sem jih iz riti,
dve ali tri pa so skočile iz srca.
Kar je, tu je.
Vsem na ogled.
Ljubše so mi tiste, ki pridejo iz višine višje.

Je sreča vila brez postave,
toplota v zlati barve vre.
Odhode slikaš skoraj prave,
če vidiš s srcem, nič ne umre.

Iz teme vedno sonce vstaja
in še preveč ga je za vse,
saj smrt v življenju ne obstaja,
Odideš pač, svet dalje gre ...

Pogledi noči
so svetlobo iskali
še dolgo potem,
ko so se že predali.

Je le slutja svetla
pestunja v noči.
Na veke temnita
očesi. Nezroči.