Vidim veter, sam po parku se sprehaja,
nosi plašč in se razdaja.

Mraz prinese, globoko vzdihne in solzico potrne.

Pa ga vprašam: "Pozdravljen veter, kaj dogaja? Zakaj jočeš sredi prelepega gaja?"

"Zakaj ne bi jokal, sam sem in res depresiven, kako lahko tako sem naiven?
Rojen samotar in nagajivec, razdajam se vsem, iskreni šaljivec.
Vendar žalosten hodim po svetu,
nihče me ne mara na tem planetu.
Nihče ne razume, delam kot mislim, čutim in diham,
vsi me sovražijo, zato ker tako migam."

Nocoj me je obiskala presunljiva vizija
kako sem se znašel med stotinami žensk
bile so usahle vse snežno bele
čakale so nekaj premnogo let.
Vzbudile so v meni milostno preizkušnjo,
da bi jim v srca vnesel blagost s katero bi oživile svojo postojnost
in obenem spoznale božjo radost.
Zbudil sem se zaslepljen, malo razburjen
saj se ne sanja vse kar tako,
nekaj bom moral ukreniti glede sebe
preden se bom srečal z večno lučjo.

Rišem podnebna območja
v katerih sem svoj čas živel
krivulje obal mi še znane
sem s toplim pogledom objel.

Ostale so črte spomina
življenja v njih zdaj ni več
so leta z njimi zbledela
le v meni je ostal čut žareč.

In zopet me nagovarja
notranjost, ki let ne pozna
zakaj se ne vrnem v področja
kjer svoj čas sem bil doma.

Poglej in videl boš,
da ni vse zlato, kar se sveti,
niti ne srebro.

Postani in slišal boš,
da vsak zvok nov ni angelov spev,
prej mrtvaški napev.

Postani, zadihaj in zaživi.
Videl boš vesolje neba,
slišal boš bitje srca,
ČUTIL boš vrtenje sveta,
in sebe tudi.
Vrteti se z njim.

Telo je le zame živelo
d jalo mi je moči
od samega začetka stvarstva
je dom vseh duševnih dni.

Kaj delam danes s telesom
mu pojem slavo, čast najmanj
iz njega hočem vse izvleči
kot drevesu za en list ni mar.

Kakor gumo raztegujem prožnost
uma, mišic in srca
polagam vanj vse svoje upe
naj mi ljubezen vso preda.

Vse skupaj vrži
med pomije!
me spomni
glas iz daljave
spotikala sem se
po starih
kamnitih stopnicah
do največjega
pujsa
in z užitkom opazovala
kako so moji

Lep je ta dan, KRIK!!

Od zjutraj do večera se mi občutki podijo
po vsem telesu in srcu najprej,
pritisk raste in pada,
ko se srečujem s problemi,
a vedno največji je do žene želja.
Nikoli ne veš kakšne mine ti nosi
razen tistih dveh vidnih tik pred očmi.
Tako hodimo moški in nič manj dekleta
kot hrabri vojščaki tik minskih poti.
V teh posebnih trenutkih pozabiš na leta
in na vse križe in strese tega sveta,
dokler je budno stražarsko mesto
vedi, da je v tebi potenca še  vedno doma.

Samotne misli, ko niti sam neveš,
skrenejo s poti mislim vsakodnevnim.
Ko ne želiš si več lepote, sreče in ljubezni,
čustva zdrsnejo na pod in pod zemljo.
V trenutku mesečine te postane sram strahu,
ki nenehno vrta v kotičku najmanjšega sledu.
Te samotne misli, za katere neveš zakaj,
utišaš z bolečino, trpljenjem in tišino.

Vsakodnevno večkrat jokaš, a le v sebi,
saj samotne misli so sramotne,
obdane z tihim dihom mračne zime,
ki vsakodnevno večkrat mine.

Kot sonce v mesečini si sijal,
ko ti na ramena sem uprla svoj nesrečni sij.
Kot ptica poletela sem,
ko vodil si mi pot med mnogimi pastmi.
A s poljubom, enim samim,
spremenjena moja  je usoda:
ne več moje sonce, ne ptica, ki vodi me,
s poljubom, enim samim,
zame si kot sveče plamen, ki v strasti se razvne.