Utihnilo skrivnostno šesestenje listja,
izginil čas kresnic čarobnih,
privlačnih barv jesen nas obdarila,
v hladu, jih zima nekam skrila...

Snežink nešteto je hotela da nasuje,
ko hrib in dol v belo obleče spet obuje,
da v belo odela, otrok razveselila,
bogato z  mrazom, s snegom manj je obdarila.

Ima ime
in ne samo ime
ima tudi priimek
je resničen
in občuti
zelo občuti
to kar vidi
to kar sliši
zelo občuti
globoka čustva

Prižigam svečke,
preden ena ugasne,
druga zagori.

Vem, spiš. A nič ne sanjaš.
Sem ti jaz sanje vzela?
Potiho sem odšla v noč.
Bila je mrzla, bela.

Od zgoraj vsak tvoj dih zaznam,
in vsak tvoj gib začutim.
Čeprav ne diham več s teboj,
te v vsakem vdihu slutim.

Prehitevam svoje sladke sanje
resnica mi jih poglobi,
s perutmi zaprhuta angel,
na mečih ženska mi sedi.

Prepustil sem se ljubkovanju
v objemu strasti njenih rok,
mi lice vso se pogreznilo,
v reži dveh drhtečih žog.

božični zvonovi mi
buuum bum buuum bum
tolčejo po duši

kako, če pa so to nedolžne sanje
z belo poročno obleko in
zlatimi kodri majhnih deklet?

porušen svet ne pomeni veliko
cel tudi ne p
omenijo samo spomini

Prebudilo me je nasmejano....
prijazno lepo sončno jutro,
s snegom prekrita pokrajina,
dobro počutje, zvonenje telefona.

Prebudil sem se v Novoletno jutro.
Prvi razgovor, lepe želje, povabilo,
tisto, kar tako blagodejno dene,
ko te preplavijo prijetni občutki...

Spreletavanje netopirjev.
Senca zvonika
prebada mesečev obraz.
Sova grleno skovikne,
obnemi.

Čisto tiho grem mimo.
Pok vejice pod blatnim škornjem.
Tu si, realnost.
Netopirček me s pajčevinasto
nežnostjo krila
poboža po obrazu.

Sem dobra z besedo?
Beseda je
dobra z mano.

Bele breze v belem polju
v beli mraz strmijo,
belo zgodbo v vejah belih
belo zadržijo.

Bela pušča z belim nebom
beli dih izmenja,
v belo večnost zamrzuje
beli ples življenja.