Podaril sem ti svoje srce
rdeče čvrsto živo
vzela si ga in ga poljubila
ga pobožala
in spravila blizu svojega.

Minevali so dnevi in tedni
moje srce pa je počasi ugašalo
postajalo je sivo mehko utrujeno
pogledala si ga
se še zadnjič poigrala z njim
in ga vrgla proč.

Ležim na modri postelji
privezana
in stisnjena v kot
kot kakšna nezaželjena podgana
borim se s prestrašenimi mislimi
medtem ko buljim v izolirano steno
pozabljena še od tistih ljudi
ki so me zadnji obiskali
kateri so mi dovolili da se jim smejem

Ali si že kdaj videl pesem?
Potem pa pojdi z menoj v Velenje
na finale odprtega turnirja v ping pongu.

Vidim te, pa ne vem...
Si to ti ?
Slišim glas...
Je tvoj ?
Berem tvoje sporočilo,
Si ga napisala ti ?
So to tvoje misli, želje ?
Včasih mislim da nekdo laže..
da si nekdo drug...
ti, računalnik ?

Nekje v daljavi,
daleč proč čaka.
Čaka jutrišnji dan,
mavrico po dežju,
prijeten sončni žarek,
toplo besedo, nasmeh...
pričakuje poslednji obisk,
potem bo odšla...

Za to, kar si,
ne rabiš delati kulis
iz najmodernejših klišejev.

Pretežke in pretemne so,
ti pa tako lepo žariš.

Nekaj se dogaja,
nekaj ždi
tam pod grmado
najvsakdajnejših stvari.

Prej nisem vedela za to,
a zdaj že nekaj časa čutim,
da se zbuja, da živi,
da prav potihoma renči,

Pa te gledam,
ko me gledaš
in zardim,
ker te iz sanj
poznam še bolje
kot se sam.

Pa te gledam,
ko me gledaš
in zardiš,
ker si čisto malo
sanjal tudi ti.

Še meni eno porcijo
kipeče belega oblačka,
tistega, ki brezi mlado listje
podloži z vijoličnim satenom
in vso napetost burno spravi
v nekaj poznih luž,
iz katerih se posmeje sonce.

Svet bi moral biti mavrica
pa je prepoln rdeče

ki si jo zjutraj
razmažemo po licih
in pogumno odrinemo
v nov boj

za en sam
čisto majhen
a samo naš
košček mavrice.