Na nebu le tvoje ime,           napisano z deviško krvjo mojega srca                            Srce krvavi in izdihuje,       bije še zadnje takte.                                                                               Nebo prežema tamačnost             zaprt je zastor izdajanja       Srce krvavi in izdihuje,         odbil je zaddnji takt.

Ljubezen je odeja -
bombažne niti dni,
ki minevajo.

Osamljen človek živi
in se trudi
vedno oprezen
živžav barvil
v rokah drži barvico
svetlejši toni
temnejših dni
temnejši
svetlih
odprtih
oči zaprtih
dlani

Delitev celice,
deljenje z drugimi,
deljenje hrane in ljubezni.

Lovljenje oblakov,
padanje na tla.
Iskanje skritega zaklada,
zlatega srca.

Tempus je čas,
je eros ljubezen?

Nizke misli, visoko življenje.
150 centimetrov, še 2 metra do življenja,
bitje srca, kadenca...

Ura je ena in zdi se, da se
noč ne bo nikoli končala.

Umetna svetloba je prilepljena
na cesto in pločnik ob njej.

Postavila se je na ogled...
Bila je kot boginja,
Njene kretnje, lepota,
telo kot izklesano,
brezhibno, resnično...

Lasje kot pšenično klasje,
obraz prelep, privlačen,
telo podoba idealnega,
vsak gib predvidljiv,
njen glas očarljiv...

Spet zaplesal bom s teboj,
snežni valček bo le tvoj,
me objela nežno boš,
čarobna bo ta noč.
Zunaj hladno, zima je,
sneg naletava čakam te,
v prsih čutim utrip srca,
nekdo, ki rad te ima...

Tako daleč je še....

Nekje visoko, daleč je....
Resnična, vendar je.
Zvezda, ki se nam bliža,
Nebesno telo, drobna pikica...
Svetla, njen sij pa se veča...
Maji so o njej zapisali...
Trikrat večja od zemlje.
Morda manjša, večja.
In prihaja nam naproti.
Ima svojo začrtano pot...

Natalie
je povila
sina
pravi
da je zdrav
in da pogreša
očeta

Vsi na ulice.
Sedet na tla,
glavo med kolena.
V obrambno pozo.
Mižat. Otrdet.

Skrčeni v pozo
prazarodka.
Čakat, da se
prebijemo.
Čakat na nič.

Kar nama je
poslej ostalo
je roza luna,
večno ogledalo.

Pogledam gor,
odsev v sledi.
Tvoj in moj
pregib mehak.
Pogledaš ti?
Objem prebledi.
In zadnji,
tihi ... v noč
korak.