Poleti 2007 smo bili po dolgem času zopet v Sabunikah.
Sabunčki so bili še vedno tam na Kraljičini plaži in »potrpežljivo
čakali na male in velike otroke, da bi se igrali z njimi«.

Nekega dne sem dobil idejo, da bi nabral nekaj Sabunčkov za stare in
nove znanke in znance, ki sem jih srečal na seminarju
Društva. Tako sem najprej začel iskati »govoreči« kamen za celotno
društvo, nato za gospoda G. , za gospo D., za gospo K. in na koncu še
za študentko Lejo, ki je veliko pomagala pri pripravi in izvedbi
seminarja.

Globoko v srcu mi ena želja tli.
Da bi v življenju nikdar te izgubil,
da v zakonu bi le tebe ljubil,
Bog daj, da to se kdaj zgodi.

Si sam'ga me v Sloveniji pustila,
cisto sama v divji svet si šla, tja dol,
na mp3ju spet poslušam mol
in upam, da se k meni boš vrnila.

Ciklus življenja

Reka sem.

Včasih mirno valovim,
spet drugič od nevihte razburjen,
se besno penim.

Reka sem.

ni neba ne tal
naletava močneje
slišim tišino

zasnežen travnik
po njem se pase luna
pridružim se ji

....Tistega usodnega leta se je Romijeva družina, na svojem neskončnem
potovanju po sledeh pogorišč ognjev svojih prednikov, zelo približala
naselbini kralja Moluka.

Veš rož bi dal, jih podaril,
najlepših bi iskal, ti jih izbral,
ko bi prišla mi od kod naproti,
iztrgal temi bi te in samoti...

Zamanj te čakam, sam se zdaj,
čeprav bo kmalu mesec maj,
ko češnja spet bo zacvetela 
pomlad,ljubezen srca nam ogrela..

Vprašam vas:

Ste kdaj videli nočno nebo z zvezdami posejano?
Ste kdaj videli kako potrplježljivo čaka čaplja na svojo žabo?

Da ne bi šlo življenje mimo nas.

Vprašam vas:

Ste kdaj povohali pomladni travnik na katerem cvetlice ob glasbi vetra se igrajo?
Ste kdaj povohali morje, ki tako veselo pljuska ob obalo?

Zima je.
V meni puščava,
vročina žge,
prazna dvorana vrh oceana,
v očeh iskra prižgana,
možganska nevihta,
odpihnjena ladja,
na sever gre,
ledeniki stopljeni,
morje dvignili ...