tok reke
mirno valovi
tudi jaz

V mislih vse se pozabljeno umika...
S tvojih las, z dišave tvoje podobe
plavajoča iskra tope gnilobe
odnaša mehkost tvojega dotika.

Razbit in zavržen kot bleduh bledim...
Kot mrtvecu mi neskončno sred trga
izpira smrdljivost blenasta prha
da zadnjič vse čute v tebi zbudim.

Utripa bleščeče sredi črne noči,
med seboj uprta pogleda oči,
brez besed nema tišina cinglja,
le kdo lahko bi ujel utrip srca?

Zabija klin v surovo telo,
s pestmi udarja v mirno nebo,
pobija vse kar ne da mu zlata
zakaj ne posluša utripa srca?

Skrčene misli
lebdeče kot listi
steptane zamisli
rojene v zavisti.

Sonce sijoče
morje pojoče
mirnosti hoče,
da nihče več ne joče.

Raztreščim s kladivom besedni trup,
da izkoreninim ta smrdljivi strup
in jutranji zarji odvzamem njen sijaj
v globokem morju uničim ji preklet smehljaj.

Zrušim jim visok nasmeh
izbrišem žgoč pogled v očeh,
pribijem jim črke na razpelo,
da bi besedam bistvo ovenelo.

Ta lepota tvoja
žuboreča sla
v prsih mi izpija
dvom sveta.

S teboj v mislih
mrtvo zakopan
na poljih žitnih
s smrtjo obsijan

Usločeno razlito, grabežljivo sonce
utaplja gručaste strune nekam v daljavo,
v širno trplenja, neskončno morja planjavo,
zabrisati želi si svoje nitne konce.

Obraz skazi se v večnem zlomljenem godalu;
glas izgublja goreče sanje, môra póči
na nočnem nebu nikdar več se nič ne loči
v jarin goreč vržen, razprem roké bodalu.

Ob robu sveta je svet  fantazije,
sedeč na prestolu iz čiste luči.
Z desnico pričara, z levico jih skrije,
svetove in sanje. Stvari in ljudi.

Je kralj, ki premika nemoč vseh vojska.
Je bog brez imena, je večen in večnost,
ki reže vratove in lomi srca.
Zaceli vse rane. Ali pa morda...?

Če barva bi bila bi b'la rumena
igrivo mehko sočno zapeljiva
žareče sonce ki se n'kol ne skriva
podobna ti bila ne bi nobena.

Če ptica bi bila bi b'la galebka
svobodnem modrem nebu kraljujoča
lepota tvoja dih je jemajoča
na svetu ni enakega osebka.

S piko je prišel vprašaj.
Nedoločena vijuga.
Naložil mi ga je klicaj
in črta - neka druga.

Ko si izvila končni krik,
zakaj sem podvomíla,
da tvoj duh je večni lik,
ga vest ne bo izmila.