Ljubezen dana je ljudem,
Se vdajajo ji dan za dnem;
strahota strašna bi bila,
Če ta odšla bi iz sveta.

A brez skrbi, deklica zala,
Ljubezen gotvo bo ostala.
Ljubila večno boš ta svet,
Dokler ne bo ti s smrtjo vzet.

Spet prihajam k tebi,
po poteh, stezah skozi gozd, 
hodim po vejevju, listju,
tistemu jesenskemu,
ki ga kot preprogo
jesen podarila, nasula.
Počasi ga ne bo več,
zima, sneg in mraz,
bodo opravili  svoje,
jemlje ga čas, počasi
daruje preteklosti,
kot opomin, spomin...

Ne bom v pesmi te zaviral,
v svojih mislih, pesmih te oviral,
le kar leži, teži me, bom napisal,
nikoli v meglo, v temo verze vrisal.

Dobrodošel mi bo tvoj nasvet,
če v pesmi moji boš kdaj prizadet,
a poti so najine povsem različne,
čeprav v besedah tudi včasih slične.

Hladen suh zrak.
Me nosi okoli,
po vlažni zemlji

Vesolje se vame v slapu preliva
nešteto občutij pritiska na me,
a jaz nemočen poslušen vsemu,
postajam vse drugo, samo človek ne.

Nisem edini, vsi smo vpleteni
enaki med sabo krivih želja,
mnogi med nami tegá ne priznajo,
zato jim usoda miru ne da.

Na "seštevku" ni več nič, je šel cekin vstran za nek kič. Nazaj ni moč ga več dobiti, poiskusil to bom hitro pozabiti... Teden dni sem delal kakor blazen, hitro doletela me je kruta kazen. Sem mislil, hah bo lahek ta cekin, zraven uro ali dve, se jaz naspim...

Mehurček zraka
ledu ujetnik, žarek
sonca ga reši.

Nočno vršanje
moreči sen razpiha
jutro bo lepo

Cerkve zven zvona,
zadoni,me predrami;
V deževno jutro.

glave še nižje
ceneni heretiki
profesor je bog