Zakaj življenje moje zapolnjelo s praznino je?

Zakaj postavljam si vprašanja,
na katere odgovora sam Bog ne ve?

Zakaj srce moje ljubi tebe,
ko pa ve da ljubiti te ne sme?

Tako daleč...
Kot na drugi strani
Nekega čudnega oceana.

Vidim se
Na drugem bregu.
Vidim se -
Banalno,
Kot zrcaljenje zrcala.

Zakaj se čudim,
Ne vem.
Zakaj bojim se...
Ne vem.

Kot mehek, bel oblak prihajam,
da te razvedrim.
Nikjer te ne najdem.

Bil je vroč poletni dan.
Rabil sem osvežitev.
Hladna cola in sladoled.
Super!

Hodim proti domu
in nenadoma se začne:
napetost, črvičenje,
črevesje se je uprlo.

Pohitim proti grmu,
slečem hlače in počepnem.

Sem glih se uštimu,
de med folk bom mal odrinu,
žurirat šu zvečer,
a mi bo družbo delal ker ?

Usi so neki fris zadrt,
vsak hod po svoj črt,
nč se nkjer dogaja,
ma ful je čudna raja.

Ma kukr de so usi fosilni,
kr bezlajo, zgublen, mobilni,
tišijo k ušesom telefone,
so tak en kukr mone.

Še pesem topolov odmeva,
jelše veter upogiba, prepeva,
panonska ravnica živahna,
ob pšeničnih poljanah prekrasna...

Žal pesem spet je otožna,
kot tam človek je v skrbeh,
z Muro, mejami obkrožen,
potrt, premagan, s solzo v očeh...

Odpusti mi mojo ljubezen,
ki te mori.
Odpusti mi mojo ljubezen,
ki te duši.
Odpusti mi mojo ljubezen,
ki ti dihati ne da.
Odpusti mi mojo ljubezen,
ki te ...
Odpusti...

Z začetkom konca
se je lažje sprijazniti,
kot s samim koncem vsega.

Nasvidenje noči v konjaku,
ko sem se sprehodil čez volnene travnike
in po preplašenih prstih se je jutro priplazilo
na teraso, med topole in v kamenje vodnjaka.

Oblaki so kričali
kot raztrgane ovce
in deževalo je,
da se je pokrajina
zlivala v blatne odtoke.

Sedaj
čutim ceste iz golega peska,
kot žile, ki utripajo v pričakovanju.

Sanjamo čez dan, sanjamo ponoči,
ob trenutkih nemoči., prizadetosti,
žalosti, izgubi v ljubezni, v stiskah,
sanjamo, čeprav vedno niso željene...

Naslonjen ob vrbo ob Savi sanjam,
o prijetnih trenutkih iz otroštva,
o šaljivih potegavščinam, nagajivosti,
sanjam o prvi nezgodi iz otroštva.