Umrl sm davno,
umrl včeraj,
danes bom spet,
čemu še umirat - živet?!

Votlo tvoje je srce,
spira voda krvave ti roke,
in čeprav si z bliščem obsijan-
gnije duša tvoja iz dneva v dan!

Sair
oditit
za zmeraj zapustiti
iluzijo ljubezni
apanhor
pobrati
pozabljene koščke sebe
in znova sestaviti kolaž jaza
levantar-se
zbuditi se
iz teme laži
ki jih sam sebi pišeš kožo

Pod črepinje skrijem
bledolaso misel,
ki od tod do večnosti
vzplamti ljubezen.

Toplota utripa
in se vije,
vse bolj navzgor,
vse do zadnjih
lasnih mešičkov.

Kakšna sreča,
da te imam,
saj si ti vse,
kar je dobrega
na meni.

Razgrnil grob sem svojega telesa,
ki mi ga je san razkril,
prav tu pred mnogimi stoletji
z valovi sem se, zaman boril.

Veter mi hladi vročico,
dež izpira grenko sol,
ki se je iz solz budila,
najdem, čutim grob in bol.

Z rimami lovimo poti
na igrišču smo razigrani otroci.
Vsak svoj svet ustvarja
vsak svoj svet predstavlja.

Na nas pazi naš glas
ki nam daje možnost predstaviti svoj jaz.
V obliki besed
sami sebi pravimo "poet".

Brez koraka že vrsto let čaka
na čas ko se zasliši neobičajen glas.
Tisoče rastlin ter živali, zaradi nas uspe trpeti.
Uničuje se svet, uničujemo naš čudoviti planet.

Naše roke so strah in trepet
da porušil se bo divji svet.
Zgubljajo se domovi
ter mesta kjer bi lahko vsi prebivali.

Biser si.

Le tujek v školjki.
Neživa.

oaza miru
v puščavi konfliktov
le fatamorgana