Na brezvetrju besed,
lava z zaprtimi očmi
posodi prejo luni.
Pod žarometi zvezd,
se solze večera
pritajeno spuste
po občutljivem nedrju.

Kokon pesmi
razprede svilene čute
v neskončno prejo.

Izgnane vrednote,
zmedena dota,
semena brez vetra.

Brez obljub se gruda vzdiguje
jo človeka napuh pomiluje.
Čaka. Čaka, da se zanjo
v prah daruje.

Okitena oblast, niza
lumparije. Pijana oblast
in streznjena raja.

Pod stopali gruda,
stvarnost
- resnica, ki ne boli.

Kako globoko reže vame tvoj pogled,
kot da vrta skozi in se ne ustavi.
Kdaj sva se odtujila, kdaj razšla?
Sediva skupaj a narazen sva...

Prebudil sem se iz kome
mojih misli težkih sanj,
vse so me prepričevale
naj ostanem z njimi tam.

Tam nekje na drugi strani
nisem našel nje,
radi želje po ljubezni,
le po njej sem čutil slo.

Včeraj in danes
kuhata čaj.
Jutri prilije limono.

Gledam jo naravnost v oči.
Črne oči brez življenja, brez sijaja.
Mrtve oči, ki buljijo v prazno.
Njena požrešna usta grabijo vse pred seboj.
Zlato, kamenje in blato.
Gnus v meni naraste,
ko njene neusmiljene šape v agoniji pobijajo vse okoli sebe.

Razvnete besede, ki nemarajo konca
stopinja pot dežjem bres vsakega sonca
šepet v pozabo da glasne napotke
da izven svobode naše so potke.

Kruta dežela. Bres vsakih sanj.
a potke vodijo iz svobode stran.
Poti nazaj so zakrila trnovja...
Srce očrnila temna skalovja.

V temi žal... vsak cvet oveni.