Želim si nazaj
med znane planine
želim si nazaj
med mile spomine

V žaru poletja
ko lipe cveto
v žaru najlepšega cvetja
oko mi je tako žalostno.

Sem daleč od doma
in daleč od sreče
sem daleč od češnje domače
ves čas se počutim kot hroma.

Ko svet obdane noč
in vrata se zapro
ko se luči prižgo
in zvoki večerni zapojo
ko pojenja vrišč otrok
in sonce zaokroži lok
ko kavarne ožive
in molitev se začne
sedim ob oknu
vsa zamišljena
in sanjam: 

Skrivajo sonce
In ljubezni veselje
Hladni oblaki.

Spoznanje

Koprena svetlobe,
skozi pajčevino utira si pot.
Jutranji sij -
sestopim v svet,
obujam spomine,
prebujam se spet
v realnost popolno....
Tam daleč, tam daleč pa sonce žari....

Bobnijo zvonovi.
Napeta opna mehurja vibrira.
Akustika perfekcionistov.
Pod regratovimi listi
se skrivajo mravlje.
Celice pretresa strahospoštovanje.
Na suhem ne pride
do kratkega stika.
Molitev, spoštljivo skloni glavo.

Stopinje vodijo v samoto
in za sabo puščam san
vse pred mano zavito je v temoto
in nov korak mi je neznan
bom zmogla dolgo pot vesela
bom našla mir in srečo
ali bom vekomaj trpela
in jokala z dušo mi bolečo.

Jutra s tabo
vedno se jih bom spominjal:

med nama predihane rjuhe, na oknu
topel majski dež.

Prazna Topniška v nedeljo, ko te pred
blokom opazujem, kako kadiš zadnjo cigareto,
oblečena si v ohlapno rjavo trenirko,
tvoje oči barve neba
v lužah.

Kaj razmišlja voznik avtobusa
ko tiho kadi in si
gleda v čevlje?

Na končni postaji čakam in se
sprašujem o teh stvareh

Poldne je že mimo in nisem še bil v mestu

Malo me skrbi, ker ne vem, kdaj točno
odidem

Z vrha smetanovega griča,
se rdeča pomaranča driča.

Za njo banana se spusti,
ananasu v ritko prileti.

Kivi spodaj več se ne smeji,
hruška proti njmu se vali.