Izkušnje življenja so moja moč
v njih se mi volja zrcali,
prehajajo leta in z njimi moj čas
že trenutek vdiha me svari.

Mladost me obvešča kaj sem lahko
radovednost me vodi v sfere,
kjer se spoznavam kaj bi želel,
a da ne izgubim v sebi moč vere.

1. V lemem
dnevu sedim
ob potuku.

2. Gledam potok
kako lepo
voda zubori.

1. Ce ne
bi vedela,
da mi
ponenis vse
v mojem zivljenju.

Te neb
imela tako
rada kot
te imam zdaj.

Razdejal mi je misli,
srce mi je vnel,
obljubljal mi sladke noči,
a samo pustil globoko vrzel.
Šepetal mi je mamljive laži,
kradel mi smeh.
Pila sva vino iz človeške krvi,
čeprav je to greh.
Ubijala sva nedolnžne
in kradla sva zvezde.

Polzim v neskočnost brezupa...
Ni je, a si jo želim.
Vse je le neskončen utrinek enega samega trenutka,
ki se v nedogled vleče

Krvave roke umažejo nedolžen obraz.
Krvav se podam v boj brezupa.
Boj, ki ga ne morem zamagati.
Moje Sizifovo delo.

Zakaj se torej boriti?
Zaradi borbe same? Kliše!
Zaradi jebne želje po samohranitvi,
zaradi trme? Železne trme!

Ko smo bili majhni,
ja, takrat ko smo bili še ...
... šolarčki ...
so nam rekli, da je snov potrebno
ponoviti, ne samo enkrat,
temveč tolikokrat kolikor gre.

Zdi se mi,
da smo si stvar vzeli preveč k srcu.

Po stopnicah gor
in dol
pa spet gor,
saj kleti nimamo,
ven se mi pa ne da.

Na streho,
skozi okno na streho,
da vidim horizont,
da vidim,
da zamujam,
kako svet beži,
kako me ignorira ...

Ce te
toplo sonce
zjutraj na 
tvojo okno potrka.

2.To toplo sonce
te po tvoljih
čicih pozgečka
in ti
zeli lep dan.

1. Ko sonce
toplo sije
se mi
srcek smeje.

2. Ko sonce
zaaide se
mi je
vedno pri
srcu toplo.

1.Ko te
objamem, sem
vidieti srecna.

2. Ta objem
mi pomeni veliko,
ker vem,
da vedno
moja prijateljica.