Pod polno luno se kopa otok.
Mir, ki ga obkroža je bel potok
povratne energije. Nad morjem
se para zavesa, živi pretok.

Preden zaspiš, vse zvezde pozdravi.
Na nebu zakleni želje, spravi
svoj ključ daleč od ključavnice. Glej
utrinke, kažipot ne zapravi.

Lovljenje vetra na izmučena
jadra. Morje zaje utečena
trma. Kot olje se gladko masti,
neukrotljiva srž uročena.

Zjutraj se obrne proti soncu,
ko še ta ni visoko. Na koncu
stebla je ognjeno razbeljena
kana, kontrast razpoki na loncu.

Drobljenje barvnih korakov. Ježa
oblakov čez oblak. Tako sveža
so obzorja brez začrtanih mrež.
Prebuja se kaplja iz dremeža.

Zlato pšenični laski padajo
za naročje morja. Razpredajo
se mrvice sončnega zahoda.
Jadrnice kot sel izginjajo.

Ne glej te svetlobe,
ki lije skozi doline,
pozabljene
na suhi dlani,
ki je še davi česala
vshičene trave.
Ne glej skalnine
v mojem očesu.
Ta minljiva zrnja...
Ne, ne, nič ni božjega
v jutranji halji,
v prestižu.
Zdaj ne glej več,
dovolj si videla
in nič razumela.

Muha poljublja
odtis tvojih ustnic na
vinskem kozarcu.

Luža odskoči
izpod belega avta
pod moj črn dežnik

Ogrnjen z nebom
z zlatega Stola gledam
na mesto v senci.