Ko vsako jutro prek ravnice
se meni bliža tvoje lice
v vrtince tega časa moje misli ujete
nasproti mu hitijo
kakor v vetru drobne ptice.

S kuhinjsko krpo,
pokrijem
testo iz besed.

izgubljen

Sploh ne vem ,
več kdo sem,
postal sem izgubljen,
nesrečno poročen,
moja draga drugega ima,
misli da nič ne vem,
kako naj ji ponovno v oči zazrem,
kako naj jo spet ljubim,
za voljo najinih otrok,
kako naj ji odpustim
in naj jo zopet poljubim.

Odišavljena z minljivostjo
ležem v posteljo,
ko se zdani
padem v objem dnevu.

V dobravi
veter
utiha.
Globoka
zamišljenost
prešinja
negiben
sovast
izraz.
Odsotna nočca je vzrok za skrb.
Kresovanje bo letos
prej.

Požgečka na kolobarje
posejane brbončice
pokrite s poljubi.
Drčeč in sladek
spodrsne dih.
Ves
čas
tke
nov
šal.
Trenutkoma zaigra Šal za zaljubljene.

Človeško življenje je sestavljeno iz neskončnega števila občutkov.
V glavnem izvirajo iz ljubezni in bolečine.
Včasih čutiš čisto ljubezen, včasih čisto bolečino, večino časa pa živiš nekje vmes.

KUPIL SEM VINO.
5 LITROV
JEZNO ME GLEDA.
OBRIJ SI ŽE ENKRAT TO BRADO.
PIZDA SI ZANEMARJEN.
GREM V KUHINJO
IN JI SKUHAM VINO
IN PRINESEM LINŠKE PIŠKOTE..

1,2,3,4, ŠE ENO!
GREM NAPREJ,2,4,6, ŠE ENEGA,
DA BO OKROGLA ŠTEVILKA,
DRUGA DIMENZIJA,
POT JE ČUDNA,MRAČNA,
V GLAVI PISKA,ALKOHOL VRE!IZBRUH,PIZDA MAETRNA,
LEŽEM,PONOVEN IZBRUH...
JUTRO,LEPO JUTRO ,
POLNO OBLJUB,
PRELOMLJENIH ZVEČER

Na strehi sem ga videl sedet,
v beli obleki.
Norišnica ga je napravila še večjega idiota..
dobro, sej zamaknjen je bil vedno.
Čeprav tistikrat ga je rešil iz objema smrti.
Vedno je hodil po robu,
ne smrti, idiotizma,
potem je šel, tako kot  vedno,
v njegov drug dom.
na hribček...zdaj pa  zgoraj sedi.