Morje.
Pomežik svetilnika.
Ne me basat
Feniks.
Qui vivra, verra.
Ah, boli.

Neznanec,
govoriti hotel nisi z mano.

Medtem, ko v meni vrelo je,
od žalosti in veselja,
od jeze in trpljenja.

Neznanec,
dolgo časa si vlekel za nos me
ti.

Ti si tam, kjer je resnica
tam, kjer skrite moje so želje
vedno tvoja mi pravica
pokoplje nade, upe vse.

Ti si tam na drugi strani
tam za navidezno steno do neba
saj nikoli ne premami
te čustev val in klic srca.

Že dolgo posedajo na robu lista
nabrani spomini,
težki in polni jesenskega dežja;

Že dolgo jim segaš pod kožo,
da bi znova šumeli,
v krošnji prebujenega duha.

Tako majhna sva,
vpeta med dlani zvezdnatega neba.

Nama luna šepeta,
ko veter divje vihra,

takrat je veter zavetje pred
obrazom zla.

Ne izpusti te roke, saj, dotik
ljubezni, življenja je.

Svetlobne žarke sem razgrnil
in videl izza njih oltar,
v njem izpisane besede,
na vrhu se je svetil gral.

Zakrit sem čakal odhod svetlobe,
da ne vidim to, kar ne bi h'tel,
zaslutil sem pomen pisave,
prišel je čas, da se zavem.

I.

Objel sem rože.

Z rdečimi cvetovi
se odpirajo človeške dlani.

II.

Ti, bleda neznanka,
imaš nasmeh in svetlobo.

Posodi mi dlani.
Posodi mi drobne dlani.

Res rad jem sanje.
Tišim očke.
Kokoške glasne tu -
ignoriram.

V soju luči in hrupa
se oder sprazni.
S kozarcem piva v roki
čakam na naslednji val
bučnih kitar in kričanja.

Stemni se,
obrazi izginejo.
Ostanejo samo črne pike,
svetleče oči in
zamegljene silhuete.

Srce le kaj ti je
da leta so prezrta
pred mano zrelost smeje se
mladost s tančico je zastrta.

Kot ptica krila je razpela
tako prišle so nove misli
ljubezen je ponovno me prevzela
le ljubljeni ni več isti.