rastem na balkonu
nad drevesi
ki mi prihajajo
nasproti

ko so dovolj visoka
sedem na eno od vej
jo privežem na balkonsko polico

z zobmi pretrgam nit
in poletim

Včeraj mi je zmanjkalo rdeče niti.
Njeni žalostni ostanki
se mi kot kačice
motajo pod podplati.

Vsakič, ko zagrabim britev,
mi zatrepetajo zapestja.

Dan že diši po snegu,
kot najina ljubezen.

Želje zatrte,
smisla več ni,
rane odprte,
le kje se dani?

Razpoke v zrcalu,
radost bledi.
Luč videl bom kmalu,
odšel brez sledi.

Korona zastala,
bolečina v stih,
srce je kot skala,
zaspal je moj dih.

Kupila dragi parfum
kar tako za pogum
prišla vesela nazaj
in se vprašala zakaj.

Si rekel saj kar gre
ali pa tudi ne
si hitro dodal
ko si račun zaznal.

Nenaden obrat. Usodni zasnutek.
Navidez za hip vse obmiruje
v popolnosti. A le za trenutek
in že se podoba tiho razsuje

in njena vsedlina v neznano zdrsi.
Skoz tenko uho, ki dnu prisluškuje
v želji, da zve kaj se spodaj godi,
nenehno nova vsebina potuje,

tako, da preteklo sproti zasipa
in ji ne pusti, da prosto zadiha.
Samo v spominu lahko oživi,

I.
Večer se usodno bliža; mrak briše
nepomembne detajle in dnevni kič,
pušča le bistvene obrise drevja, hiš
in modrino obzorja za kulise.

II.
V hišah je mrzlo in hladen preplah
seje luč po izpraznjenem prizoru
predmeti bledijo v večnem sporu
s časom, ki stvari spreminja v blažen prah.

III.
Zrcalo pozablja obraze dneva
od svita do mraka lesk izgublja moč
voda odteka v kanale vso noč
lije dež na steklo, ki potemneva.

Ta pokrajina - koncert na prostem,
drevesa - orkester, zrak - violine,
veter - dirigent s taktirko iz rose
na odru neba pod težo modrine.

Predirljiv zvok tovarniške sirene:
pavza - vsi stroji potihnejo na mah.
Že delavci ven iz stavbe meglene
hitijo na sonce si strebiti prah.

Svež zrak zbistri jih zunaj v trenutku,
kot klofuta. In, ko brž v jedilnici
pojejo tople malice ob kruhku,
jo naglo uberejo h kadilnici.

Tam s čiki v ustih vsi veselo zbrani
zdaj kot za stavo dim puhajo dušljiv
in se prepuščajo blagi omami

v brezdelju polnem smeha in zbadljivk.
A naenkrat sirena vmes zatuli
in vsak se leno k stroju spet prištuli.

 ...inu nejsim druziga vidil koker eno mlako oli
lužo vseh žlaht farbi inu te žabe nejsu žabe
bile, so bile krote.
(Primož Truber)

Ker se žab hudo bojim,
raje sploh ne hodim v gozd,
bolj strašnih spak svet videl ni
že od egiptovskih nadlog!

Debela krota, ki s težavo
čez spolzko cesto kobaca,
da ji njeno plosko glavo
kdaj avtoguma razpaca,