Srce ljubiti pozabilo,
truden in težak korak,
življenja niti izgubilo,
nad oči zgrnilo mrak.

Dlan topline zapuščena,
v temi brezna je navdih,
obraza slika zagrenjena,
v glavi zmeda in prepih.

postavi nadaljni pridih mi na lica.
Takrat, ko sprva zazdi se trenutek
ujet od svobode, prost kakor ptica;
prodane želje in zgolj-samo občutek.

Solza se s solzo na prsih oklepa
veka ne utrne, vzdihuje:"počit"!
Ustavljen na tleh od teže svéta
zapeljan v trave goreče svit!

Hladni veter
nežno boža
pisano listje
javorja.

Vonj umirajoče narave
se širi po zraku in
mi draži
nosne dlačice.

S premraženimi prsti
brskam po knjigi.
Maček se mi plete
med nogami.

Se v dan meglen tja v jesen,
srečalo je troje znamenitih mož,
daril bo nosil vsak zvrhan koš,
Miklavž, Božiček, Dedek Mraz,
dogovor bo potreben pravi čas !

Miklavž modruje, pomembno pravi,
to že od nekdaj v njegovi je naravi,
zakaj trikrat darove bi nosili,
le enkrat na leto naj bi obdarili,
se pod težo bremena daril znojili.

Rase, rase roža bleda
mi na vrtu žalostno,
pa naj sonce, dež jo boža,
vene, vene mi samo!

Daj povej mi, roža mila,
kaj si žalostna tako,
kaj ti cvet tak bledo sije,
kdo ti bol zavdaja to?

Pleše pesem poezije,
sladko vince se iz trte vije,
mesto svoje prepozna,
zavest neskončne energije.

Bogá ljubezni iz nje lije,
stranpoti nas obvaruje,
kdor prisluhniti pozna,
srcá prelepe melodije.

Vsak nekaj skriva,
nove obraze v sebi odkriva.
Vsak nekaj "več" hoče,
a tega priznati noče.
Beži pred skrbmi,
je dober z ljudmi,
a on le se pretvarja.
Glej ga vladarja,
ki nosi naš svet,
kakor da je lep.
A vsak izmed nami je smet,
Grd in pokvarjen,
pijan in zakajen.

Zvonenje telefona se razlega po sobi
že ducat vdihov.

Po vsaki periodi se tišina stopnjuje
v neskončnost,
kričeče v moje uho zahteva odgovor,
gib roke proti slušalki,
odrešitev,
razbremenitev skrivnosti
temnih senc,
ki na drugem koncu
vrejo iz duše
v prazen prostor med mano in njim.

Le trenutek je bil potreben,
usoden trenutek tesnobe,
utesnjenosti, nemoči.

Za nekatere nerazumljivo,
druge spet opravičljivo,
tretje neprimerno.

In ko je odšla,
se ni poslavljala,
preprosto odločila se je.

Visoko v planinah,
v snežnih strminah,
mraz, sneg in led,
vabijo v skrivnosten svet.

In tja se podajo,
strahu ne zaznajo,
željni pogleda iz višin,
zagon jim adrenalin.

Le plaz snežen,
kamen, okrušek leden,
v večnost jih popelje,
sanje sneženi plaz zmelje.