Grem naprej
grem nazaj
grem levo
grem desno

Ne to ni čisto resno
Kje ste vsi?
da začnemo brez skrbi

Dvignem glavo
zagledam slavo
vse se okoli nas vrti
stopamo po preprogi
da bi pesem uskladili
napačne note
napačen ton
vse gre narobe
vse je zastonj
Zakaj bi tukaj sloneli?
vsi smo ledeni

Iščeš sledi
prektite z listi
Iščeš nove poti
ker si naveličan vsakdanjih stvari

odločiš se
na hitro le
imaš 3 sekunde
sa pokažešvse
lahko si heroj
ker imaš ta dvoboj
čas pa hiti
zmeden si
ona spremlja te
skozi pelje te
ona ljubi te
z dotikom zasnubi te

Ni smisla v življenju
v krogu se vrtim
iščem izhod
v labirintu se izgubim

Kot peščena ura
pretaka se spomin
čakam novo jutro,
da se prebudim
nevem zakaj še vednodovolim
nikoli ne pravil
nikoli ni poti po kateri stopajo vsi

Sedim na plaži in razmišljam.

Med zrnca peska zarinem prste desne roke
in pustim, da me preplavi
toplota drobcev,
zajamem jih za celo pest in pustim,
da počasi polzijo navzdol,
za seboj pa puščajo
prašno sled spominov.

Strmim v kup meni neznanih črk
ki se besno prelivajo iz ene v drugo stran
in potem še nekakšna čudna slika.

Moj inteligenčni kvocient
ni bil izmerjen,
ali pa je ostal v starih arhivih
ki jim je že potekel rok časa.

Logika mojega sveta je
popolnoma v nasprotju s kupom
besnih črk,
tudi njihova prepoznavnost
ne reši mojega problema.

Molčim ne iz prezira,
ko z besedam' mi rane odpira.
Gnus zlobe se mi strašno upira,
ne vidim smisla prepira.

Ustnice negibno goltajo besede,
v tišini so našle svoj mir,
odhajam stran od žalosti te bede,
da najdem moči svoje vir.

Ni lahko slab biti,
vest muči zelo,
se je bolje dobroti prepustiti,
da prevzame duha, telo.

Tvoj obraz se bliža mojemu.
Ustnice oblikujejo poljub.
Slinim se in
potijo se mi podplati.
Veke močno stiskam skupaj.

Čutim tvoj dotik.
Prepletava jezike.
Kri se mi nabira med nogami.
Gola si.
Nor sem.

Prsi, zadnjica, ******
Ustnice, jezik, ******
Ti, jaz, ******

Ko takole čez dan sedim,
čez okno se zastrmim,
v daljave odhitim,
da z mislimi te obletim.

Daleč tvoja je bližina,
ni prehodna ta ožina,
kjer se drobna reka vije,
v njo se vsa strast izlije.

V daljavi tvoje obljube,
ohladile so tudi poljube,
ljubezni srečne,
za čase večne.

Moja rojstna vas,
kje ste ljudje, pogrešam vas?
Vse bi k sebi sklicala,
da bi stare čase preklicala.


Razigrana po vasi letala,
se nikoli ne opletala,
besede igrive ne ustih imela,
za vseh bila le punčka vesela.

A dolgo je tega,
ta vas je drugačna postala,
ni več domačije stare,
pa tudi ne poti ta prave.