Tatinsko prikrade se ti za hrbet,
zanka  okoli vratu.
Najprej nežna in neopazna,
potem groba in pogoltna
- parazit, ki mu nikoli ni dovolj.
Zavije te v smrtni hlad,
objem  praznine –
anhedonija.

Tih in siv ostaneš
na tem svetu,
z luknjo v prsih tavajoč naokoli
in ne moreš potešiti žeje.

Čemu naj morje bi napisal stihov
o neki Lavri, ktero sem bil snubil
za tistim šankam, kjer marskter že zgubil
je mošnjo in srce od njenih mikov?

Čemu naj bil bi hlapec, sluga cmihav
in ko Petrarka ji s peresam služil
do konca svojih dni - je sploh kdej skužil,
de ji zaman je skoz na dušo pihal?

Ne, rajši bom skrivaj napravil hajko,
dolgove pustil deklici prevzetni
in spet na up v drugi pil kantini;

svarim ga, kdor zaljubi se v točajko,
konča kot jaz: na večni puf prekleti
utapljal žalost bo v cenenem vini!

Zakaj glas tvoj možgane vedno zmede,
srce kupidova strel'ca zadene,
pristanem v mlaki črne teme,
počutim se kot kakšen grd kup bede?

Zakaj tvoj pogled ohromi življenje,
postane neboleče, lepo, srečno,
toplota v srcu naredi ga večno,
a vendar čutim neko obolenje.

Ta parazit, ki širi se po meni,
privid sreče, veselja, in lepote,
ta pripravi me, da škodim sebi.

Človek, na robu prepada si,
ne tu - ne tam na drugi strani -
neskončnost pod tvojimi nogami.
Akrofobični zadržki?

Hēphaistos,
kovač življenja -
izmaličen si, utrujen…
Z žeblji pribit
kuješ lastne si okove.
Iščeš odrešenika v sebi.

God is dead

Ne odidi.
Ne odhajaj.
Spet in spet.

Kot da hišo imam brez strehe
in podstrešje razmetano.
Burja piha, "odnesi vse"!
Podstrešje prazno, pusto, snažno.
In svita v brezveterju se nov začetek.

Valovi zabrišejo sledi,
zrnom za zrnom- pozaba

Kako je izgledal tvoj obraz?
Tako zamegljena je slika...
In melodija tvojega glasu
spremeni se v tih odmev

Nikoli pozabljen,
Obljuba dela dolg,

strmim v belino
vedoč da bo trmasta
molčala

zadnje čase
prostituiram črke
od osmih do štirih 

nimam pravice
čuditi se
čudni
onemelosti prstov

Kot pozibavanje na barki,
Vse se je podiralo, rušilo,
Ljudem je bila pretrgana nit življenja.
Nekaterim je bilo dano, darovano.
Nekaterim le muke pred smrtjo.
Umirali so otroci, mladi, nedolžni .
Nihče ne bo vedel koliko, zakaj.
Na tisoče odpritih oči več ni videlo.
Utihnile so besede, zamrle ustnice,
v mukah je prenehalo bitje srca.

Mi prijatelj je potožil,
očala spet nekje založil,
morda jih pozabljiv zgubil,
le da spet bi jih nazaj dobil.

Kar kup težav sedaj ima,
časopisov brati se ne da,
filmi, podnapisov kot da jih ni,
že jezikov tujih se uči.

Ko po mestu hodi okoli ozira,
pozdravlja vse, ne bo zamer, prepira,
morda so znanci, jih ne prepozna,
brez očal res kup težav ima.

Če snežinke bi spregovorile,
kje lebdele so, se spremenile,
postale bele, delček zime,
ko obiščejo nas,so razveselile..

Povedala bi kako so nastale,
oblik prelepih, željene sanje,
kot zvezdice vabljive, vznemirljive,
moč narave, hladne in minljive.

Prekrile so doline, gozdove, mesta,
obiskala snežna nas nevesta,
polepšale so zimski čas,
opojnost belo, mraz.