včasih jo nemo gledam
sprašujem
ko se bosa prestopam

na ošiljenem kamnu
zaplešem
na konicah vseh misli

se vkopljem v temo
osvajam
njihov pogled v meni

In odmevam.
Odmevam.
Evam.

Jutranja ura,
mesto budi.
Sončni žarki,
mehčajo asfalt.

Na sivem balkonu,
ženska miži.
Tihi mir,
blešči ji v oči.

Ko prvič sem slišala
tvoj glas,
nekaj se je premaknilo.
Usta so se razvezala,
govorila, da
naredila bi vtis,
odtis.
Pustil si nekaj,
majhnega, tako dragocenega.
Besede ne zmorejo tja,
kamor si prispel ti.

Zebe me,
prezebla sem.

Tujka sem,
to ni moje telo,
primi me!
Kje je oltar darovanja,
da ne okamenim
za zmeraj.

Moja teža je velika,
kot črna je na steni slika.

Slutim v daljavi luč -
izmika se,
v sebi slišim trušč.

Prošnje jokajoče so prevara,
ki utrujajo ude mi napete.

V globini srca,
spet nevihta igra.
Iz ust želijo privreti besede,
ki podarile bi tvoj kruh.

A počasi mesiš testo.
Vsaka vdolbina,
je nova stopinja,
v gmoti skorje življenja.

Čolnič zadel je ob čeri,
nemočna lovim zrak.
Brodolomka na obali,
ovita sem v zvok narave.
Pozorna sem na vsak drsljaj.
Veter se igra z lasmi,
pljuča dihajo na glas,
sol se lepi na telo.

Moj Angel
ti sije lepota
od znotraj in od zunaj
od zgoraj in od spodaj
od spredaj in od zadaj
te poljubljam
Tvoj Lucifer

Pesmi sem začel pisati zaradi tebe, ker sem biu nor nate in se zaljubo vate. Ko me vedno pogledaš me je strah zaradi tebe, bila si moja lepotica in še preveč kot kraljica.

Malo oguljena misel ožuljena rabi reset.
Jo peljem z labodi na sonček ob vodi svobodo ujet.

Ob vetrcu rečnem in vonju poletnem
srce se potihem smeji:
z vsakim korakom je zrak bolj mehak 
in utrip se lahkotnejši zdi.

In končno sem srečna, da sem lahko jaz
in da sem samo jaz, nasmejani obraz.
Tu daleč od doma sem najbolj domà,
brez tesnih okvirjev svobodna gospa.