Pod drevesom spoznanja
sta se spoznala;
od takrat naprej
le še en drugega iskala.
Od drevesa do drevesa
se v vejah izgubljala;
v drevesnih vejah
sta se poljubljala.

Ko se veja je zlomila,
je deklica padla,
daleč dol na tla,
in se ni več pobrala.
Poleg nje je ležal on.

Legam v prazno naročje spominov,

ki so že zdavnaj izgubili svoj

vonj v objemu hladu, ledene osti

se režijo, ko zabadajo v moje

drobovje in ostri čekani trgajo

drobceno seme porojenega upanja,

ki se stiska v kotu in čaka, da

ga prebodejo in obesijo na krov 

To kar vidim je iluzija.To kar slišim, laž.Od kod torej solze in bolečina, ko na zemljo leže mrak.Kam se skrije ves pogum,ko ostanem sama.Zakaj takrat napadejo besede in spomini z vso močjo in brez opozorila. Ni odmorov, ni izhodov, ena pot. Polna slabih in dobrih trenutkov pod dežnikom preteklosti. dolg tunel presenečanj in na koncu luč....sreča bo prišla

Z vsakim vzdihom se vame pogrezne
nešteto molekul duhovnih sledi,
z vsakim izdihom olajšanje čutim,
in silno željo, da nov me krepi.

Tako vse življenje se znova obujam
in gledam okoli ostale ljudi,
vsi smo enaki, slično grajeni,
vse nas ozračje in hrana živi.

So se čustva razbohtela
med drevesa, gozdnih tleh,
so me potke osvojile,
me vodile z njo v greh.

O ti jasica med listjem
čuvaš srečo in mladost
odkar sva prvič se ljubila,
tu ostala je skrivnost.

Večkrat tam v senci krošenj
se na mahu znajdeva,
tudi gozd se z nama ljubi,
saj sva z njim prepletena.

S prazno glavo
in oguljenimi besedami
pridigaš svetu,
Veliki Mož.

Doma iščeš Boga v steklenici

Rdeči cvet v laseh -
in tvoja roka v moji,
topla in potna.
Pusti vetru naj te vodi
čez žitna polja – dalje, dalje…
Žgoče sonce na ramenih
budi svobodo v nama,
z zlatimi poljubi preganja sence
sivega vsakdana.

daj, pridi na pivo
izcimi se njih večkratnik
postaja samo še bolj vznemirljivo
prija tako pozornost, kot pivo
zastrupljati pljuča
sredi mesta, nad vsemi
se zdi tako romantično,
filmsko je doživljati tako grešnost
sleči angelski kostum
je edina pot do razodetja
prija...

Počivajo v zimskem snu,
gozdovi, pšenična polja,
le Mura teče svojo pot,
skozi zimski dan v hladno noč.

Griči tam prekriti so z belino,
zvonik ponosno zre v dolino
kjer ptice igraje preletevajo nebo,
ko gledam jih mi je lepo, toplo.

A noč že krajša, Svečnice bo dan,
pokukal spet zvonček še zaspan,
cvetlic na ducate privabil bo na plan,
da življenje obudil kot iz sanj. 

Postal bom branjevec, 
mega hit na tržnici. 
Ponujal bom, 
moderno, vsi želijo bio..
Prodajal bom sir,
pardon, sirove luknje.

Lično vabljive zavitke,
omamne,  zapeljive.
Skrivnostna poslastica,
za petičneže, rastlinojede,
ki me krmijo z obljubami,
škodovalo jim ne bo.