Veš Sonce, za tebe imam vprašanje,
kam odhajaš ko objamejo me sanje, im luna, zvezde mi v noč krase nebo,
kod skrivnostne ti poti teko ?

Če morda  poljane, so morja,
cvetlic prelepih v skritih koščkih tam sveta,
solzna lica otrok, ljudi,
naj žarek tvoj jih osreči, jim lica boža, solze posuši....

Zasej radosti tam, nasmeh,
verjamem, čutim v tvoj uspeh,
da jutranja jim zarja tvoja,
polepša dan, krasi njihova obzorja. 

med kamenjem
se smejem
obtolčena
z objemi

dušim se

obsijana s soncem
se smejem
pod kamenjem

nekdo pred menoj
je plesal
pod skalo
se na ves glas smejal
in se vanjo vklesal

pojavi se
kot prazno polje

izsušena zemlja
in vreča skaljenih semen

pestujem prst
kapljam tišino

občutim dotik
sijanje pepela

Slovenec sem, po krvi, blatu in urinu,
Rojen v Ljubljani pri Trzinu,
Poet po božji volji, ljubimec na poziv,
Za lumparije vnet, zagret za vsak izziv:
Sem letal s cveta na cvet svoj čas kakor čebela,
Dokler me na svoj med ni čudna roža ujela,
Ki se ji po latinsko »Moškojedus« pravi.
Ah, da takrat ostal na varni bi razdalji
Tej smrtonosni, demonsko zli cvetlici,
Prelepi, a strupeni amorjevi puščici!

Ne obotavljaj se te pesmi brati,
ko boš stara, če se znajde pred teboj,
v svoji samotni izbi si jo zapoj,
tiho, da jo boš slišala jokati,
kako sem ljubil te, kako sem bil le tvoj.
In ko boš čula v njej moj glas drhteti,
boš zmogla še v njen zadnji stih verjeti:
Zdaj tu sem spet, pri tebi sem nocoj...

Poskus prignan do skrajnosti
(ker ne zmore vztrajnosti)
pod privlačno silo zemlje
zapusti visoke želje
razpršene v drobne sanje
padejo v prejšnje stanje
v rahlo nežno sladko spanje
ki ga ziblje valovanje
da se sredi sanj nasmiha
a zdaj spet nekdo budi ga
in naganja v blazen jok
v skrhan in natrgan lok
ki se pne iz bolečine
v neslutene višine.

Vaša smrt me je užalostila,
kot druge, a nič več kot to;
rečem si: življenje je nepredvidljivo!

Zdaj zbirajo Vaše najlepše fotografije
in tiskajo znamke z Vašo podobo
za tri penije.
In mediji skrbno pazijo na Vaš svetniški sij,
da ga ne umaže kakšen škandalček,
kakšna nepotrebna afera,
zdaj, ko ste tako ali tako
že imeli zmenk s smrtjo.

Čemu naj morje bi napisal stihov
o neki Lavri, ktero sem bil snubil
za tistim šankam, kjer marskter že zgubil
je mošnjo in srce od njenih mikov?

Čemu naj bil bi hlapec, sluga cmihav
in ko Petrarka ji s peresam služil
do konca svojih dni - je sploh kdej skužil,
de ji zaman je skoz na dušo pihal?

Ne, rajši bom skrivaj napravil hajko,
dolgove pustil deklici prevzetni
in spet na up v drugi pil kantini;

Slikarjev dandanašnjih umetnije,
Iz vseh mogočih izmov spakedrane:
Morbidna platna, polna saj in slame,
Ogromne rjuhe, žolte od scaline,

Nad štafelaji stresene pomije,
Umetne mase z brenerjem ožgane;
Jermeni, britve, žage, kri, membrane,
Ure, skratka vsa muka modernije

Ganila ni jih, ne tvoje malarije,
Olja tvoja ta kruti svet še ni dojel.
Vem, težko je! a kdaj umetnik ni trpel

In kdaj, če ne po smrti, se proslavil je?
Cel kup poznamo že teh žalostnih usod;
Umetnik biti, to se pravi...biti ubog!

Počasi gladiš
robove zmečkanih trav.
Bučiš v drobovju.