Jutranje sonce mi cvre kožo.
Ptice mi žrejo živce.
Na nočni omarici se bohotita prah in
pajčevina.

Oblečem se.

Stopam po ozkih ulicah in
globoko vdihujem smrdljiv zrak.
Ljudje me dušijo.
Oblaki me posiljujejo s svojo lepoto.
V bradi so se mi zaredile mušice.

V tem svetu vsemogočih silnic
človek išče svojo prvinskost,
telo ga vabi na eno stran,
notranjost vonjaš kot cvet nepoznan.

Kam se ozrem, povsod epigrami
nikogar še ni nekrolog oživel,
kdor gre za telesom, ne vidi srca,
povsod te v krempljih ta dvojnost ima.

I.

Letiš. Zavpijem, stoj. 

Obstani tak pred menoj.
Naj v zraku te začutim.

Bodi tu, daj mi smisel,
tiho mi ostvari upe, da sanjam dalje.

Sanjam dalje.

Jutranja rosa naju je hladila,
a misli so se radostile,
izpolnila sva si srčno željo,
cvetlice naju so gostile.

Nebo se potopilo vame
z vdihi srkam vse spomine,
čutim notranje spremembe,
sproščenost sil na te miline.

Prežet od blagosti dajanja
ostalo bo za vedno v meni,
tega ne moreš pozabiti,
to so kot zemeljski pomniki.

Kot bel oblak,
zaplavala je pesem po nebesnem svodu,
objeta v verzih modrega neba sprehodu,
prebuja se ljubezen, gorske lepotice,
s soncem obsijane griči,
razigrane so zapele ptice.

Neba modrino,
so objeli sončni žarki, spev ptic žgolenje,
polepšale vsakdanjik nam življenje
nebesni svod jim kaže pot,
narava prebudila se, v besedah, verzih vseh lepot.

po Johnu Keatsu

Precej sem starih filmov že poznal
in mnogo dobrih sem že videl vmes,
bil kinotek obiskovalec zvest,
kjer mnog dragulj sem črnobel spoznal.
Pogosto me ta žanr je prevzel,
ki mu odločni je John Wayne prvak,
a nikdar mi še ni bil tako drag,
ko sem si Rdečo Reko v barvah snel.
Bilo mi je, kot gledal bi v nebo,
ko se na njem pojavi lep komet,
bil kot otrok sem, ki mu je oko
nedolžno uzrlo mavrico in svet,
ki onstran tega se obzorja pne
in, kjer kot v pravljici žive ljudje.

Slikarjev dandanašnjih umetnije,
Iz vseh mogočih izmov spakedrane:
Morbidna platna, polna saj in slame,
Ogromne rjuhe, žolte od scaline,

Nad štafelaji stresene pomije,
Umetne mase z brenerjem ožgane;
Jadra, škrlatna od krvi, membrane,
Ure, skratka vso zmes te modernije

Goreti videl v snu sem na grmadi.
Ob tem kresu čudnem stal sem in strmel
V ogenj, kar tvoja platna tam uzrem

tebe kamen sem  izbrala

hladen si in mrtev
nič ne čutiš
tebi dala bom del duše
moje duše,
da jo vsrkaš vase

lažje jo boš nosil

Narava se prebuja
jaz pa še kar spim
mislim da zamujam
to česar ne dož´vim

zunaj je pomlad
znotraj mrzla zima
tako kot ponavad´
v men´ ta stvar ne štima

ni nikol´ pomladi
ni nikol´ poletja
prazni so nasadi
brez cvetja