Kako zveni pogled na gore,
silne vzpone daleč stran?
Ko vsak korak se stežka prime,
da prispe gor v koče stan.
Levo, desno vabi trave
stelja mehka me v pokoj,
misel težka na prihodnost,
v strahu čaka nov zavoj.

Nekaj od znotraj se -
- čutim - spreminja.
Korak vsak naprej
na usodo spominja.
Ne vleče močno mi
več misli na stran,
vse bolj sebi jaz
se postavlja v bran.

Veliko platno neskončnih svetov,
čudovitih pokrajin, herojskih duhov.
Edini še kraj kjer junaštvo obstaja,
kjer mlačna neumnost še ostro se graja.

Prav smešno, -se ti ne zdi?-
kako svet se obrača;
Prodaja nam srečo,
ko pristnost zavrača...

Čudno zadeva
v srca poet,
ko zahteva plačilo
za narod preklet.
Ugovor navade -
lažni zanos.
Poslušnost bolanim -
zgrešeni ponos.
Prav strah pred prostostjo
je razlog solza.
A dej nje sprejetja -
rešitev sveta.

Grenko-sladka praznost.
O, da bi ostala v meni!
Za mano, pred mano...
Jaz, ki sem.
Vse ostalo ostaja neznano.

Teža pogleda preprostih oči;
kaj še kot spoznanje
skrivnostne noči...
Odpadla razlika v smrti laži-
pot-potovanje;
in človek živi!

Slišim nežnost in pogum,
čutim bližino.
Vidim ponos plemenit,
iskreno tišino.
Vse to v svetu dvomljivih usod,
zmedenih predstav,
neštetih zablod.

Danes, danes...
Ko lepota vsake toliko
upraviči izvorno ime;
Videti boga v preobleki--
raztrga srce...

Jutri praznujemo.
-nov dan!
Jaz idiot pa brez darila...

Pesniški vtis? Morda.
Ljubezen ponosno slavi.
Vzdihljaji in rime na njen račun;
človek le pijano sledi.
*
Še zvezde sijejo
in luna nekaj namiguje,
bogovi spletkarijo
in usoda se mi kuje.

Sprašujem se; kaj je to ideal?
Ko se mu človek bilža, naj bi bil vse bliže.
Pa ni tako. Vsako minuto je bolj stran.
V trenutku je tvoj - kjer je, pa nič niže;
-če slediš mu le v upanju, si izigran.

Zrak moj vlak že predolgo premleva,
čaka v molitvi na čudež - zaman...
Z gorivom pa tako se težko razpolaga,
da prej ko uspe mu, omaga bolan.
Ni težka beseda, vsak jo trpi -
iz dneva v dan se nad sabo srdi.
Morda pa med nami je neka razlika;
ta ki ločuje drhal od ljudi.

ti, ki slišiš, pozorno poglej.
zdaj, ki sanjaš, za hipec postoj.
do besede natanko te sanje imej-
v luč naj prinese jih daimonion tvoj;

oko kot zrcalo
nasproti stoji,
v soju svetlobe
se teme boji;
govori v tišini,
poslušaj naglas,
postoj in poglej se;
v trenutku je čas...