Vsem nam ustvarja drugačne poti
za nami grozote, propadlih ljudi,
nova svoboda nam narekuje,
kako kapitalu zatreti moči.

Prihaja nov um, inteligenca duše,
ko bo človek materializiral, kar bo želel
zamisli iz srca čistih hotenj,
uresničeval si bo z voljo bodočih vedenj.

Prvi med njimi je Izraela sin,
ki še nosi v sebi prav tisti gen,
izničevan tisočletja od drugih ver,
radi strahu še ne širi božjo voljo navzven.

Brez sanj
brez kapljice rdeče barve
tudi brez pridiha rožnate
se zbujam v siva jutra.

Gledam škatlaste
sive fasade,
v tujih črkah
bleščeči napisi
prebijajo sive stene
in odsevajo v sivino
bednega vsakdanjika.

Kakšno barbarstvo, človečka rasa
pogoltnost, pohlepnost sta vira moči,
kje so sledovi božjih napotkov,
usmiljenja do bližnjih videti ni.

Sosed sosedu nič ne privošči,
a sebe bi dvigal nad njim do neba,
vsak nosi v sebi vsaj malo ponosa,
a kar se dogaja je vseh meja zla.

Civilizacije nad nami so naši sosedje
pšenični krogi so pomniki za nas,
Kelti kot narod so vir pojma Evrope,
jim Angli ne dajo imeti svoj klas.

Ko zvon umolknil je v daljini
in ura je odbila šest,
zapustila me je tu pred leti
zakaj, sprašuje moja vest.

Le šum v vejevju lahen vetrič
oznanjal je zaton vsega,
le dolga senca od nje vse tanjša,
odnesla mi je del srca.

Kot otroka v samoti,
občutek isti me je zvil,
tisoč misli v trenutku,
le en od njih me je miril.

Pustila sem vsakdanjost,
ker mi je všeč, kako se igraš z mojim umom.
Z blazinicami prstov božaš misli,
z zobmi jih pregrizneš,
z dlanmi upogneš.
Smešno mi je, da si med tvojimi obredi
zapomnim, kako dišiš po orgazmu.
Peripetija.
Zopet.
Sprašuješ me, če me še kdaj vidiš.
»Vedno sem na isti postaji,« ti rečem.

Prepajaš mi kožo z vonjem po morju in borovcih,
z vonjem Mediterana. Življenja.
Bivaš v čaru okusa. In jaz v čaru dišav.
Tako mi dišiš.
Včasih si privoščim utelešati nočno sanjarjenje.
Premočena postopam po obalah,
v upanju, da se srečava s tvojim nasmehom.
In ko sediva ob kavi, se igrava z bomboni in
klepetava ure in ure, se zdi, da sva kljub temu,
da sediva vsaka na svojem koncu,
skupaj. Pri najinih nasmehih.

Čuden občutek je
ko spregovoriš s srcem
takrat, ko ne bije več
kot da bi dva tujca
zašla na isto pot
na začetek izgube
počasi izlivala črnilo
ki je polnilo morje.

Oj, jest mam pa
zdej ljubce tri,
mam ljubce tri,
pa za vse tri
blo bol, da jih ni!

Ta prva mi v Polju ždi,
mi v Polju ždi,
k se je skisal ji.

Čuden občutek je
ko govoriš s srcem
takrat, ko ne bije več
kot da bi dva tujca
zašla na isto pot
na genezo poraza
počasi razlivala črnilo
ki napolni morja.

Čuden občutek je
ko oblagaš rane s soljo
in nikoli ne zaskeli
ko postaneš imun
na lastne težnje
in umakneš pogled
brez najmanjše potrebe
da bi znova premeril.

Nad levo ramo vzhaja žogasta luč
in v luči, drobno zrnce mraka,
širi žile teme, reže kose sveta,
na vse štiri kose. In čaka.

V potokih iz senc in sivine,
odseva skrita oblika sveta.
Zloščenost odseva privide,
noč je plašč, ki drgeta.

In ko približaš votel pogled,
ko monokel ves moten odseva,
da pogledaš tako zviška,
od blizu stvari se dozdeva,