Sprehajal tam sem se,
kjer so pšenična polja,
v vetru nežno valovala so kot morja,
ugledal sem, krasi jih makov cvet,
v vetru rdeč prelep, dehteč.

V gozdu sem prisluhnil petju ptic,
potok žuborel je poln svežine,
se naužil sem se opojnosti miline,
ko postal sem, žolna po deblu udarja,
že odhajam iz gozda, priganja večerna zarja.

Skromni so pogledi, ki jih daješ.
Zakaj je tako?

Kadar te gledam, čutim prezir v očeh.
Zakaj je tako?

Nosiš očala, da te ne morem resnično videti.
S tem moram živeti.

Strast je zajela vse moje telo
misel in čustva so me prevzela,
vihar se je dvigal in stopnjeval,
a jaz sem kot vedno s seboj sam.
Kako naj izbruhne iz mene ves žar,
ki se nalaga ves čas v meni,
še v snu se mi javljajo valovi želja,
a jaz sem s sabo le sebi svoj dar.
Takšna je moja trpka usoda
nihče se ne obregne, niti vidi me ne,
ko noč za nočjo vrtim svoj  svetilnik,
ki na krhkem otočku žari v ocean.
Moj posel sestavlja življenje samote
v kateri prav čutim, kako se gubim,

Moje postopanje 
po stanovanju se
je končalo s pospravljanjem.

Moder šal v
tretji predal
črno perilo pa
v prvi.

Prah sem končno pometla
kar pod težko omaro
točno tja spada in
tam ga nihče ne bo motil.

Iskal sem in iščem povsod odgovor
kaj je svoboda, kako dozori,
poslušam in gledam zvoke narave,
povsod nje lepota me plemeni.

Vem da so v meno grenki ostanki
prejšnjih življenj, njih daljnih let,
me vse opozarja na to spoznanje,
v um mi dviguje vest vsako sled.

Smeh tvoj mi v prsih
brenka lepe melodije
in solza tvoja
tud' po mojem licu lije
zrcalo sreče moje
tvoj obraz ki sije.

Nimam potrebne motivacije
da bi se naučila besed
potrebnih za lažje slovo
le ena sama točka sem
še obdobje ne morem biti
grem in ne povem kam
pridem in ne povem zakaj
ni telesa, da bi hrepenelo
ni potrebe po pogledu
le prazna in zapolnjena
le zapolnjena in negibna

Ne morem zadremati.
Prepiram se s ponosom.
Hodim po linijah.
In vem kako blizu sem bila, da prekoračim.
Linijo.
Mejnike.
Morda sem neumna, da res verjamem.
Morda sem patetična. Enostavno.

Morje je ideal poeziji.
In razdrte sestavljanke.
In sestavljanje.

Življenje so sanje. življenje je cvet
ki se razpre in nasmeji ves Svet.

Živim zase,živim, da se vselim
vesela in ponosna da ljudi osrečim

Ponos je Človek, ponos je Pot
ki strmi k vrhu in z bojem išče svoj mir
Sanje so blizu, včasih jih ni
hitim v ta svet, kjer s srcem živim