razbijas me s svojo idejo
poslusaj
ko poslusama dva slisima eno
trgas me s svojo zeljo
glej
ko gledava dva vidima eno
ubijas me s svojo jezo
poklekni
ko kleciva dva sva eno

Možje iz ozadja,
skrivajo obraze.
Krivi za padec blagostanja,
in naše poraze.?

Dokler jih ne vidiš,
vsepovprek grozijo.
Ko pa jih izpostaviš,
se v hipu razbežijo.

Gospodje sosednje ulice,
celibatu se predajo.
Krajšajo si urice,
tako, da z otroci se igrajo.

Težka noč,
črn dan.
Krhkost, nemoč,
človek bolan.

Dal bi vse,
za čarobni napoj.
Toda tako ne gre,
vse čaka pokoj.

Ene pač prej,
za druge kasneje.
Sedaj se pa smej,
da ne bo žalosti pozneje.

Sama sebi sm jamo skopala,zdej bom tuki neki casa ostala. V meni je tisoc nejasnih besed,ko mislim kako lep lahko bil bi najin svet. Prevec pesimizma se v meni nabira,ko enx eksplodira mi custva zatira.

Ucasih se pocutim kot brezno brez dna,kot zadnji dih umirajocega. Kot ptica katera zgubila je krila. Rada bi zaspala in se nikoli vec zbudila. Bolecina me rusi kot plaz melanholije,obcutek da razpadam,da srce mi vec ne bije. Ko zavrtela bi cas in te nebi spoznala,kot majhen otrok se.naprej bi se igrala. Te ljubezni ne bi bila delezna a vseeno bi bila svetu hvalezna.

Nevem ce je to le nocna mora..stojim v sredini mracnega predora..poti ni naprej niti nazaj..nevem ce na tem svetu obstaja zame se raj...zmeda popolna srcek boli..upam da nekdo nasmeh na usta narise mi.. ali sm si zasluzila ali ne..vem samo da bolecina pocasi pogublja me...nemocna kot ptica brez kril bojim se da dokoncno si me ubil..cas zaceli use rane pravijo..a sledi ostanejo in ti se naprej srce ranijo.

Kje se rodi in kam gre,
zakaj se poraja in kako kar umre?
Je ena sama in ta edina prava?
Je okus njen sladak ali gorak.
Se v žarečo, rdečo odeva,
ali mavrične barve odseva?
Se nje oblika iz robate v oblo preliva,
in skrivnostni svoj mik šepetaje razkriva?
Jo mraz Severa ohladi,orient prebudi,
ali pa jo Afrike vroče nebo razdehti?
Je barve enake v Oceana globeh,
jo je mogoče poiskati v visokogorskih poteh?

Razburjenje na sončen dan,
po nepotrebnem podivjen.
Preveč čustven, zelo predan,
v bistvu svojem nedokončan.

Na svetu ubožca vse jezi,
razmišlja drugače po prstih dobi.
Privoščljivi družba se smeji,
kratka v ozkarski razsvetljenosti se zdi.

Še en dan v življenju tako se obrne,
novih štiriindvajset ur samote.
Zmota v zmoti se nikoli ne vrne,
tava na okoli na krilih sramote.

Ampelmann, kaj pa ti tu,
kjer zavist se po žilah pretaka?
Vsemogoči prinašaš rešitev,
Slovenija krvavo potrebuje junaka?

Bibendum stoji trdno mu ob strani,
največji, le drugi po moči.
Povedal je jasno druščini zbrani,
kako naj zrnje od plevlja se loči.

Rešiti prišla sta ubogo kokoško,
v preširnem svetu se izgubila.
Po zrnje v neznano hitela junaško,
orjentacija na poti jo je zapustila.

Utesnjena prestolnica - neka država.
Sprehajaš se, si brez nasmeha.
Ti Spleen ne neha.
Ni prazna glava - je v njej težava.

Se le mrači in megla zrak gosti,
mraz pritiska do srca,
so dnevi kot noči.
Ti padaš, padaš na vrh dna.