Mnogo porazov in vzponov
sem doživel,
a za vedno sem zapisan
s spominom,
da me ljubezen je pustila
in me ulica hranila.

Sem pesniti začel,
a vedno s spominom,
da te ob meni več ni.

Obstal sem na pomolu
ob morju
in iskal nekaj,
kar je izgubljeno
in ne obstaja.

So galebi letali
čez širno morje in
mi spomin prebudili,
da na kraju,
kjer sedaj stojim
nekoč dve duši
zaljubljeni sta stali.

Prvo srečanje
v ljubezni s teboj
sem preživel,
a kaj ko v tvojem srcu
zate ljubezen ne obstaja.

Si ranila mene,
a to še preživel bi
če le ne bi mojo mater
tvoje laži tako prizadele,
verjemi to odpustiti
ti ne morem.

...vse naj...

Je dan ko iz skritih kotičkov se želja prikrade na plan,
to je dan, ko ti sanjati ni treba zaman,
in to je dan, uresničenih sanj.

Poseben je dan, ko za trenutek, se srcu skrivno-nevidno odpre,
in pozabljeno hrepenenje na plano privre,
Poseben je dan, ko ti Fortuna, ne da bi vzrok potrebovala,
na obrazu zariše nasmeh,
in srce ti nebrzdano steče po svojih razigranih poteh.

Kje se rodi in kje zamre,
Zakaj se poraja in čemu odhaja
Je ena sama? In je ta edina prava?
Okus njen je sladak ali gorak,
je barva nje svetla edina
ali jo mavrična barva obliva
se oblika z robate v oblo preliva,
nam skrivnosti šepetaje odkriva?

izstopila sem
in vlak je odpeljal

Le kdo bi ne želel ga videti, spoznati,
naužit bregov, lepot Ljubljanice se hkrati,
morda celo da vidi Urško v lice,
lepe v pesmi, lepe kakor rajske ptice

A lepot stotero mi pogled le podari,
zmaj speč, palače, grad v soncu ves žari,
le Urška kot da več v Ljubljanici ne biva,
a legenda še živi, morda povodni mož jo skriva.

Nekoč mogočen, zadj pozabljen,
zaraščen grob, jim je v sramoto,
kjer prednikom poslednji dom,
strašljiv ogled, pozabil ga ne bom...

So tisti, ki uživajo na njih domačiji,
pokojne prednike so pozabili,
je trava tam še raste do kolen,
kako jim le imeti mirni sen.

Je tam, kjer se poigrava Mura,
njen hiter tok bregove oblikuje,
Prekmurje od vasice jo ločuje,
Kapela ob cesti ponosno se dviguje.

Legenda pravi da je Mura svetnika podarila,
Janez Krstnika lik jim reka naplavila,
lesen kip njihovo kapelo zdaj krasi,
s soncem obsijana ob cesti tam stoji.

Izgubila sem veliko,
toliko lepot Le v srcu,
nikjer drugje.

Pa zakaj želja po nečem?
Nič ni večje od naju dveh,
zakaj dokumentirati solze, vrisk in smeh?