Ker ne bom še pridna,
bodo deževni oblaki goreli zame,
bo noč črna z vedrom isker osvetljena,
bo obleka premajhna brezskrbno zanemarjena,
bodo pravila moja obveljala zdaj in vsak dan,
se bom šumeče zavila v plast peska, prsti,
bom tulila in vpila, ker hočem vse zdaj,
se bom umikala, pretila, gospodovala,
osvajala, se dobrikala, ljubila,
pa vendar se iskreno trudila
ostati v svoji koži
sama.

Vonj po crkovini se širi v zraku in
zažira v tapete,
nekoč živih barv,
danes sive in preperele,
da se od njih ločijo fini delci,
ki se mi lepijo na kožo,
nekoč rožnato,
danes bledo in umazano od
lastnih izločkov,
ki se že dolgo kopičijo
nekje na moji levi strani,
desno od stola,
nasproti nočne omarice,
na kateri je še vedno tvoja slika,
nekoč živih barv,
a danes...

Zagledal svet sem iz drugega obzorja
ki ni videl morij, gor, neba, poti
le brezkrajna misel in spomini,
ostali so kot sen, ki te zbudi.

A ta resnica je enaka smrti,
še več, v njej ostaneš živ brez vseh skrbi,
le ena misel čustev te preplavlja,
da ločen si od zemeljske polti.

Prehod je miren in brezčuten
ki premnoge trga in boli,
saj so na tej poslednji poti
bili povsem še nepripravljeni.

Sonce je rumeno,
trava je zelena
in ljudje so dobri.

Imam žensko, oh da.
Blago me tolerira.
Verjetno bova kmalu seksala.

To je pozitivno.
To je ne-negativno.
V hladilniku imam še nekaj fižolove juhe (da, pri štiriindvajsetih živim doma).

Kot pes na pikniku vegetarjanskem
sem bil - ves tih in mrk, lačen, lačen
ljubezni, vse mi je bilo odveč, razen
tebe, tebe sem si želel kakor kranjsko

klobaso tisti pes, ponavljam: njemu
enak sem bil; srček mi je krulil,
kaj vse bi dal za en ljubezenski ugriz, tulil
sem v samem sebi proti nebu,

na luno in zvezde, na celo vesolje,
ves prazen v sebi nisem prenesel
vse te praznine, ki orje in orje

Z edine poti se jaz poslavljam
odkar sem bil pahnjen z rojenjem na njo,
ona je lepa s trnjem obdana,
nihče si ne more tlakovati novo.

Kolovratim in hodim po svojem cestišču
povezujem vsako izkušnjo z njo,
opažam, da me čas opozarja,
a mojemu umu ni mar za to.

Pesem o meni.

Jaz

Jaz sem jaz,
kakorkoli,
jaz sem pač jaz in tega ne smem pozabiti.
Moram se oblačiti po svojem slogu,
peti moram po svojem slogu,
ker sem jaz vedno jaz.
Vem da se ta pesem ne rima,
čeprav ni zima.

Slišiš ga,  še preden se prikaže.
Kolesa ki požirajo kilometrino,
drdraje, da ne slišim svojih misli.
Vibracije se mi sprehajajo po telesu
kot nevidni prsti, ki prebujajo – skozi noge, gor, gor…
In na koncu kot da vozi skozte,
vagon za vagonom.
Težek in hrupen izginja v daljavo.

Onstranske sreče nezrečena idila!
ki te umetnik je naslikal skrbno.
Čemu? Da spodaj črvom bi srce ganila,
ko boš pod zemljo mi trohnela črno?

Mar lepše rajnega bo prah, bolj trdno
v tej vazi spal, če lična slikarija
ga krasi? Saj slej ko prej v prah zatrdno
se povrnemo vsi! - in malarija;

umetnost vsa; kiparstvo, pesmi, glasba, -
tam spodaj nam kaj slaba bo tolažba!
Takrat bo čista vest še najboljša posest;

Le kaj bi hotel biti človek
s svojo tragiko do Krista,
ki je s ponižnim zgledom
ubil v sebi vso zlo bistva.

Nihče ne bo v telesu večen
nisi tu da vladaš času,
preko vesti se spoznajmo
in prepustimo njenem glasu.