You have hands filled with fire,
just a simple touch
and I shiver with desire.
When I cry you whipe my tears,
with carring hug
you scare away my fears.

Brnenje. Bučanje. Žrvokanje. Brbranje.
Bezljanje mojih misli. Hočem mir!
    ... Kaj? Kako? Naj? Spomnim se smeha...
    Poslušaj... Kdaj? Solze, trpljenje...
    Ljubim te... Kako? Spomnim se... Hočem!
Kako naj utišam misli, ki mi preglašajo življenje?

Tista noč je bila čarobna,
pa vendar mi daješ občutek,
da si nje čar pozabil.
Zame večnost,
v katero si me spretno zvabil,
a zate le trenutek,
da si mojim željam past nastavil.

Ni razloga za ponovni potop v krog sanj,
če nenadni udar svetlobe packa lise pred očmi,
dokler se svet budi v soncem jutru,
bodo prijali telesu topli, žametni dotiki.

Krvava reka solze lila,
iz solz vino naredila,
vino,
da opoji krivca bolečine,
krivca,
ki iz spominov ji ne izgine.

Dišalo je po poletju,
a telesi je spreletaval srh.
Z drevesa je padalo listje in
voda je dehtela pod umikajočim se soncem.

Noč se utaplja v začinjeni vodi,
slani, preslani, skeleči.
Moja popkovina ne najde poti domov.
Prerežem jo. In grem. Svobodno.

Telo
kot po rosi,
prijetno za oko,
ko se ljubezen trosi.

Prišel si kakor tih vetrc,
ki me nežno je pobožal po licu,
nasmejal si vsakemu se mojemu vicu,
se odzval vsakemu mojemu klicu,
prijazno se nasmehnil meni dekliču.

Ko niti niča več ni,
ko ugasnejo luči,
ko se še iskrica izgubi...