V čolnu bosih nog sva se vozila,
Negibna laboda, vsak s svoje strani,
Vrat vsločen, tišina, jokave oči,
Ni roka se žejna vode dotaknila.

sred travnika stoji postava bela,
v roki cvet, podoba nema,
njen vrat visok, pogled ji bega,
bo v dalji sred meglic
še kdaj njegovo roko začutiti smela?

Glej, svet je prazen.
Nič ni res.
Še sonce,
le na videz večni kres.

Drsim po glagolu pijanem,
kakor med po mehki koži,
vonj cvetlic,
je ubrano perje belih golobic,
za vrati v kotu spi cel kup samic.

Še vedno si v meni,
veš za to,
jaz sem v tebi,
vem za to...

Bolečina kot poet,
zadnji bil je tvoj pogled,
srce jokalo bo, kot vedno,
oddaljena si bova spet...

Spotikam se po ulici bodic in perja.
Želje, sanje oblačijo se v razdejanje bolečin.
Iščem tvoj obraz. Kakšen je?
Ponavljam tvoje ime. Ki je?
Ne poznam te. Ne vem kdo si. Ne vem kje.

Mislim, ker nevem.
Vem, ker sem.
Vonjam, ker imam nos.
Večina nas, ki ne veruje ...
ljubi nič.

Zazrem se vanj,
ogledalo sanj ...
večnih dram ...
misel pesmizma v nebo odseva ...
podobo svojo – vse vem in vse znam.

Brezciljno drhtenje
v polnočni hlad ujetih porazov,
kakor lebdenje zgubljenih obrazov
v tišini meglic;
nad gozdom modrikast je mesec
objel svetlobo bleščečih kresnic.