Čakam te,
da prideš v prostranstvo mojih sanj,
da raztrosiš vse svoje nianse
po mojih igrivih sanjah,
da občutim, kako hodiš v mojih mislih,
da ti ne dovolim oditi.

V brezlučje, na temno stran, me vlečejo nocoj…
Tvoje roke… Palpatinovi kremplji…

A v tej temini, s strastjo zagnan, dinamo tvojega telesa,
Prižiga bolj angelsko luč, kot nam jo čara vsako jutro..
Bradati starec, ki okupiral je nebesa…

Slušam te okružen tvojim usnama,
slušam kako tvoja unutrašnjost neumorno diše,
vitka i mirisna, uvija me kao pramen kose.

Spet pada ognjeni dež.
Kako je strast rdeča.
Če pustiš, da zagori.
Če pustiš, da si vse ti.
Spet jahajo po zubljih,
vojščaki in junaki.
Če pustiš, da lok nameri.

Ti si elementaren pogled besnečega v temi,
grozeč, patogen mezinec viharja,
antropogena posoda altruizma,
smisliš se mi.

Nameniš mi pogled,
skali mirnost v meni,

kako jesenski čas hiti!

Mrakoba deževnega dne se spreminja v čas ledene beline,
top pogled in skrit obraz zamenja bleščeč nasmeh rdečih lic.

O ti naš očim, krušni Bog,
si dal nam puščico in lok,
podobo svojo, luč v temi,
najhujši zveri med zvermi.

O ti, ki kradeš času čas,
kralj ribičev in mrtvih rib,
o ti, če si, si le oblak,
utvara, zmota in privid!

Z izrezljanim pogledom
me raziskuješ;
sem štukaturna figura
iz pozabljenja
nekih plesnih korakov
ki so nekoč odmevali

56

Samo moja je oblast,
pripada meni in nikomur več.
Zdaj zunaj ostri so zobje,
zagrizel sem v svojo last.

Kakor Eva v rajskem vrtu
si želim doseči
prepovedane sadove
in užiti njihove sokove
v pajčolan sramu odeta
se raztezam vedno višje
da dosegla bi ta sad