Rada se imam,
zakaj to je prva
in edina naloga,
ki jo imam.
Sprejeti se moram
brezkompromisno.

Večerno nebo,
na njem nešteto zvezdic,
ki kot nenehno utripajoče lučke umetne svetlobe pomagajo luni,
da popolnoma ne obupa v tihi noči.

V vsej svoji svečavi srebrna luni sveti,
človeku ne da spati,

Da imaš pravico do svoje resnice,
je povsem samoumevno,
a tudi jaz imam pravico,
da mislim s svojo glavo.

Kaj naj o sebi povem
takega, da bo všeč vsem?
Sem brez naslovov,
ki bi lahko se kitila z njimi.
Le rahlo odstopam od stereotipnosti
na svoja pota.
Moje besede oboje so:

Danes, ta dan mi je dan.
Jutri mi je neznan.
Včeraj je že svojo poslednjo uro odbil,
v večnost se je porazgubil.

Tavam po mestnih ulicah,
štejem ljudi,
jih sto naštejem
in obstojim.

Zakaj to počenjam,
zakaj skrbim, se oziram,

Čutim hladen dih,
čutim praznino dlani,
ne otipam, ……
samo tišina mi doni in me vodi v pričetek noči.

Morje, valovanje,…… Spominja me na srečne dni.

Sem na plaži ležala, se sončnim žarkom predala,
v omami morskih vonjav,
ob glasovih galebov, ki so se ljubili na gladini morj
Tako sem si želela dotikov, nežnosti,
sem si jih pričarala z zaprtimi očmi

Hrsk. Hrsk. Topotanje črnih konj.
Zato ne more oditi. Saj se trudi.
Top. V daljavi.
Morala bi
pozabiti. Črne konje.

Pod lipo košato sedi
z očmi zasanjano sledi
prelepi beli ptici
v mislih jo preplavljajo spomini
na vsa lepa doživetja
ji privabljajo nasmeh na ustnice
in lahno rdečico na lice