Bežimo od besed, kot da so strup.
Bežimo od pogledov, ki prebadajo naš jaz in prižigajo ogenj.
Gorimo, vsi gorimo, vsi gorimo, ker si le želimo biti človek.
Homo-človek, da, človek.

Gledam in vidim zrak,
poslušam korake vetra...
sredi polja, raste mak,
katerega sad, vmešam v kri,
ki sedaj očiščena, v srce mi drvi.

Admšu, Admšu, piki,
kaki, puk, pipi.
Vonj poletnega večera,
ki se dviga iz razgretega mesta!
Pogled z gradu na lučke
osvetlitve mračnih src!

Iznenada dež.
Naj stečem pod prvi nadstrešek?
Zakaj?
Saj pada tako prijetno in božajoče.
Itak ne maram dežnikov.
In zaletavnja z dežniki.
Zaidem v kavarno na Nazorjevi,

Na polju osamljenosti,
Čakal sem čustva,
Videl le sama prešuštva,
Na robu pokvarjenosti.

Brezglavo sem taval,
Brez smisla obstajal,

Megličasta zavesa zakriva pogled na obzorje.
Barve zbledijo in
Vsa tvarnost sveta postane
Samo še obris…

Plevel postane enak roži,
Diamant izgubi lesk, postane kamen,
Prijatelj se v neznanca preobrazi…

S prekrizanimi nogami,
v kopalni plasc odeta, sedim...
Srebam crno vino, ki mi bo,
upam, izpralo tebe.
Iz mojih misli...
Iz telesa...

Ko iskreno
sama pred seboj
priznam,
da je tudi meni
za kaj žal,
v sebi doživim
olajšanje.

Vrveči šal,
čeveljci
in trop snežink.
Preproga sanj,
zidovi zvezd,
vse brez besed.
Le roka riše,

Srce, kaj si mi storilo,
ko si me tistikrat
tako lepo pustilo na cedilu?
Kje si bil, pogum,
ko so šivi prijateljstva
že pokali?
Jezik, si mar otrpnil,