Zastavljam ti zelo težko nalogo.
Molči, sedaj govorim jaz.
Nekdo pač mora voditi,
naj bom to vsaj enkrat jaz.

Ti boš pozabil
zven mojega glasu.
Leta bodo spremenila
poteze na obrazu.

Drugačen si, neznanec,
to pa bode v oči.
Ne pustiš se nam prečitati.
Oskrunil si svetišče povprečnosti.

Nikoli nisi je poznal,
svoje Julije
med premnogimi obrazi
tebi dobro znanih slik.

Vse je srebrno,
ovito v meglo,
vse je zakrito,
a zvezde padajo z neba.

Kadar volkovi tulijo v temno noč,
prevzame me njihova premoč.
Tako odločno v nebo zrejo in vedo,
zakaj to počnejo.

Ti kot orel poletiš, sprostiš misli,
ves svet osvojiš in vprašuješ….
Zakaj takšne misli, …………….
……….toliko besedi?

Nekdo je že napisal: »Ob dobrem prijatelju se sreča,
Veselje podvoji in žalost, bolečina prepolovi.«
Kaj pa nam ostane takrat, ko prijatelja več ni?
Ko smrt ga doleti?
Takrat nas žalost ohromi, bolečina nas
Zareže do kosti in srce zakrvavi...
Res je, da imamo še prijateljev ob sebi

1.Nočni obred

2.Zanikanje

3.V temi

4.Neskončnost

5.Ukradena čustva

V sanjah sem ga videla
mojega prijatelja
postavnega in mladega
kako zapušča me, odhaja
in te njegove oči zelene
kakor travnate poljane
iz njih se lesketa

Skozi sanje rojim svoje misli,
molčim, želim te doseči s tišino,
kot metulj krožim sem ter tja
v želji za tvojo bližino.