zgradil bom mostove
prečkal reke
lovil ptice
pisal pisma
prijateljeval z vsemi
izigraval sireno
našel kovače

Karkoli bom rekla
je mnogo premalo za to
kar čutim.
Ker ni dovolj besed.
Karkoli bom naredila
je mnogo premalo
za to kar čutim.

Z nenadkriljivo lahkoto pada dež,
tvoje kože se dotika vsaka kaplja posebej,
a tako uigrano plešejo in božajo te;
kako neverjeten občutek izjemne lepote,
obda okolico z zibajočim vetrom veselja,
in v središču vesolja dve jezerci,
v kateri sleherna kapljica izliva veličino!

Bila je pomlad,
ko imel sem te rad,
od svoijih nad
bil ves sem krilat.
Ko tvoje oči sem ugledal takrat,
v srce se naselil poreden je škrat.

Pomlad je prišla, tiha in nežna
in obarvala drevje v zeleno.
Dvorišče prerasla mlada je trava
iščoč skrivališča pred nogo in koso.

Oh, kako sem jim verjela,
vsem, ki so mi govorili,
obljubljali mi in vabili;
z lazmi usesa mi polnili.

Da je tujina na zemlji raj,
da tam ziveti mores vsaj,
vsega da se tam dobi:
pridi, poskusi sreco tudi ti.

Pravili so, da onkraj meje
se sonce se prijazneje smeje.
Vsega tam je na pretek,
da je tam se beli sneg.

Roze, da so alpske, kar v parku
na gredicah posajene.
Da se vse tam kar dobi,
saj denar na cesti, da lezi.

Mnogo razlogov je za tvoj nastanek
je kot rojstvo
ali osebna olajšava.

Reci...
Ni je druge poti.
Izrazi se, kdo sploh si.
Morda boš zapisan med velika imena.
Tvoje delo ne bo ostalo brez odmeva.
Veš, tvoja podoba v tvojih dejanjih odseva.
Že tvoja prisotnost med nami

Ni veliko treba, da si srečen:
dovolj je svetlo sonce izza oblakov,
dovolj je dobra pesem Slakov,
dovolj je, da se v šoli izkažeš
in se na ponarejeno spričevalo
še prepričljivo zlažeš.