Še zadnje note
najine poti vrišem med
pet črt.
Jutri bom poslušala
njihov odmev
ko se boš spuščala po stopnicah.

Potem naredim popravke.

Najlepše od vsega...

Najlepše od vsega
kar sem
si ti,
kadar se oviješ vame,
da pokukam ti čez rame
in si rečem:
"Zares, lep je ta svet..."

Dragi moj, vrata sem ti
na stežaj odprla.
Cvetje postavila
v temno dver.
 
Ko utrujen vrneš se s poti,
tvoje roke utrujene in hladne
položila si bom na prsi,
ter zopet pogrela najine vezi.

Bližaš se  kot zlodej
mržnja v srcu širi hlad.
V temi roke iščejo telo,
pohlepno  brez poljuba.
 
Iščejo, zahtevajo brez besed,
brez nežnega pozdrava,
brez toplega dotika.
Vse le en sam led.

Nočem biti s teboj le eno noč,
ker meni so tako lepa jutra.
Nočem razdajati telesa
za kratek pozabljivi -ah
se sramovati same sebe.

Nosil sonce si v laseh,
ko si stopil v moj svet.
Napila sem tvojega se smeha
moj že davno je obmolknil.
 
Prodala sem iskrenost.
Zabarantala srečo
v norih nočeh.
Zapravila tvoj iskriv smeh..

Lagal si mi z očmi,
katere gledale so milo.
Božal me z rokami,
hudičevega dotika.
 
Piti vina si mi dal,
sladkobni poljubi
prikrili so pelin.

Odšla bom prej,
predno mi poveš,
da ti ni več zame.
 
Ne zmorem ponovno
sestavljati koščke srca.
Ne zmorem veš radirati
brezsrčnih besed.

0samljen si in poln laži
tvoje poti so temne in puste
pajčevina je pregosta,
da zmogel bi izstopiti.
 
Vse tvoje sladke besede
že kot resnica zvene.
Globine duše kričijo
na pomoč.

V srčni zlitini strahu in nemira
se v razcvetu daljav porodi upanje,
da pogled v razpenjene vode,
ki ne tečejo nikamor, izteče odgovor
žadastih vprašanj molčeče duše,
kako naj srce razpade na moje in tvoje,
ko je vsemu imaginarnemu in resničnemu navkljub le eno?