Že kr nekaj časa je minilo,
veliko vode medtem se je prelilo
odkar na tem portalu sem pesmi pisal,
pa vse sorte sem v njih orisal!

Sem se potem malo klatil po spetu,
sem pač kaj zanimivega iskal na internetu,

želiš poljubov
nežnih , toplih
dišeče ustnice…
začuti me
na svoji dlani…

V duševnem podzemlju zlate maske,
potresavajo strune nemirnega duha,
uklenjene v brezčutno togost izokvirjenih
misli. Blagodejna bolečina predrami
ostrino veselja v predaji starih pregovorov,
izgnanih s površine kože, pretihotapljenih
mimo prozornih oči, vklesanih v stopnice

Dez pada, sneg snezi...zakaj pa moje telo zivi? Zakaj smo pa tukaj mi? V naravi je vse sozitje, vse ima svoj razlog in medsebojno zlitje, zakaj smo pa mi tukaj, nevoscljivo in brezkompromisno bitje?

Nekoč prijateljici.
Kaj pa zdaj?
Je konec vsega?
Tretja oseba se je vmešala.
Najino prijateljstvo
razrahljala.

Vidiš, ne morem napisati pesmi.
Nič, prav nič ni več ostalo.
Ni podpore, ki lahko bi pokazala,
kaj bil si zame.

Jadro, ko je mirno morje.

..Kot majhna deklica,
skrita v temačnem kotu..
..Ne ve kaj bi storila,
kam bi se še skrila...
..Beži od zlobnih ljudi,
od zlobnih pogledov.
..Vsa drhti, prestrašeno gleda...
..Čaka, da jo kdo reši..
..A nikogar ni...

Nebo je danes modro
kot steklovina
v tvojem pogledu
ko me božaš z besedami
jaz pa slonim na mizi
in skrivaj pogledujem na uro

Zelenordeči odsevi
v prvih pomladanskih lužah
rišejo cvetove cest

že diši pomladni žafran
na levi strani avtobusa

mesto se zopet prebuja

Neprevidno stopaš po mojem robu
vsak tvoj korak tiho v meni odmeva
kakor popotresni sunek

Čutim drhljaje
in potuhnjeno čakam v zavetju
čakam in gledam
ali stopiš čez
v moj prepad