Ti si zdaj
samo še packa
na robu moje domišljije

Sama sedim na obali
in nemo strmim v neskončnost
ki skriva se tam za obzorji
poslušam valove
njihove ubrane glasove
ki so kot odličen zbor
kateremu so angeli za vzor

Hodim po svetu ..
Počutim se samo ..
Opazujem ljudi ..
Toliko jih je,
a vsi isti..
Zamegljen pogled in
hladen nasmeh ..
na obrazu vseh.
Kako naj se človek
potem ne bi počutil osamljenega ..?
Tako se včasih počutim..

Kaj je neskončnost? Pogled v oči ljubljene? Ljubezen? Zaspanost nad realnostjo? Ogenj? Zemlja? Neskončnost je ujeti minljiv trenutek in si ga podariti kot spomin na dotik ljubezni, ki traja v srcu neskončno.

Kao što vjetar uporno gura nebo,
divljom snagom spajamo prepone,
i noć nas više ne zadržava za sebe,
jer se u osmjehu plavog sunca znojimo.

Opazujem, se spogledujem,
lovim trenutke lepote sončnih žarkov,
odsev topline…..
jih primerjam z iskrico pogleda, ki prodira v mojo dušo,
jo neslišno odpira,
ji daje SVOBODO, da POLETI.

Belina zidov govori mi,
nikjer ni sledi, umazanija,
zavedno prekrito trpljenje….koliko njih
se je s pogledom oziralo mednje.

Le kako bi vse to lahko zaznala,
ko me le ne bi radovednost gnala,
kako rada bi vse te obraze zaznala.

V senci mogočnega drevesa
sedi in se joče klovnesa
žalostna in zapuščena
pozabljena od vseh
ki jih dolga leta
spravljala je v smeh
sedi na stari gugalnici

Ko začutiš v sebi željo in silino
prenesti njej vso radost svojih sanj
takrat se v tebi novi svet poraja
ga sprejme ta, ki za stvarstvo skrb ima.

Bodi daleč, Ti.
Ker od blizu
splašim še sebe,
s tem utripanjem
srca v možganih.