Tvoje besede padajo z vedno večjo težo na moja pljuča. Spuščam in dvigam tisto roko s cigareto, da pozabim na njihovo breme, da jih operem z dimom, vsaj za trenutek.

Želim si, kot solza spolzeti po tvojem licu,
želim si, kot veter prevetriti tvoje lase,
želim si, kot sonce zaslepiti tvoje oči,
želim si, kot kri zavreti tvoje srce.

Ljubi me tako kot sem ali pa me sploh ne ljubi... 

Prihrani mi celost,
ker ni pomembna,
preusmeri mi pozornost
na majhne stvari,
na drobne pozornosti.

Sem prazen prostor,
prelahko sem spustil
puščavo v svoje telo,
veter raznaša pesek -
zrnca se bleščijo na soncu.

Napeta struna doživlja svetlobo lastnih mor.
Pod krinko harmonije, violina joče na pomoč
Opazujem tvoje dolge, hladne prste
Ustvarjaš bolečino.

Vzradoščenost.
Tren z očmi, s pogledom.
Biser.
Ti.
Pesem.
Blisk z očesom, s pogledi.
Vznesenost.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) 

Edini resnični poljub,
a zadnji....
absurdno najlepši....
še je nosil upanje,
da se rešiva iz plazu,
ki naju je dušil
in zasipal.

Verjamem
da ne verujem
pozabljam
da pozabljam
da je pesem
trenutek zapisan
v večnost
v lahkotnem
pozibavanju pomladi
v zrelih krošnjah jeseni
v mrzli sapi zime

V tebi
Sem se izgubila
Ne najdem več poti nazaj
Ne rabim zemljevida-
Nočem stran...

Lep si v svoji nedotakljivosti.
Pod brezo prvi mokri sneg.
V veje spletajo se ustnice.
Sanjajo listje, šelest rjuh.
Ščip si mojega telesa, šega.
Bosa klatim te občutke, raza.
Lep si kot razbičano morje.